| Bojan's profileBojan AmbrožičPhotosBlogLists |  Tools  Help |
Bojan AmbrožičPišem svoje življenje. |
|||
|
July 03 Abzajl z Ljubenskega viadukta (video blog)
Z bratom sva kupila novo 60-metrsko Bealov enojno plezalno vrv, ki sva jo v Iglu športu dobila s pomočjo popustov za "gorenjski denar". Seveda jo je bilo takoj treba preizkusit. Plezališče nad Bohinjsko Belo je med najbližjimi. Nisva še na Bledu, ko vreme pokaže v kateri (ekvatorialni) pas sodi. Ploha s kapljami velikosti mesarskih muh v le nekaj trenutkih dovolj namoči steno, da so bili plezalni načrti prečrtani. Štrik pa še vedno v prtljažniku. Če se ne moreva vzpenjati sva se pa sklenila vsaj spuščati.
Vrv krivde
Stari in novi viadukt Ljubno
Izdelava sidrišča ter priprava na abzajl. Spust
"Borutov swing"
Na koncu pa še spravljanje opreme ter premetavanje in zvijanje vrvi
Lep plezalni pozdrav Bojan Ambrožič June 28 Lutanje po Bohinjskih planinahTropsko vreme se nadaljuje. Ni možnosti za kake zahtevnejše ture v visokogorje. Vendar tudi s sredogorjem ni nič narobe. Sploh z Bohinjskim koncem. Moja mama trenutno kuha na Kosijevem domu na Vogarju in sem prišel preverit kako dobro.
Zelen Bohinj
Vremenskim razmeram sem opremil (beri obtežil) svoj tekaški nahrbtnik, saj pričakujem, da me bo prej ali slej začelo prati. Nekoč je morala biti pot s Stare Fužine na Vogar prava avtocesta. A dež in hudourniški potoki so s poti izprali vso prst. Ostali so le še veliki ploščati kamni, ki spominjajo na rimske ceste. Na tek mokrih in spolzkih skalah pa tudi najboljši čevelj ne prime. Bližnjice se izkažejo za varnejšo izbiro. Priporočam tisto, ki pelje naravnost s parkirišča čez cesto (ne morete jo zgrešiti) prek hriba imenovanega Planica. Ta steza je na splošno varnejša. En odsek pa je tudi tak, da bo nekaterim pri sestopu mogoče treba malce prijeti za skalo. Vendar tam smo običajno vsi previdnejši in nezgode so manj pogoste.
 Rimska cesta na Vogar
Do doma na Vogarju je potrebno premagati zgolj 500 m višinske razlike. V koči rečem le "dober dan" in odhitim naprej, saj nisem vajen ustavljanja po šele pol ure. Nadaljujemo po ozki in mestoma zelo močvirni poti proti Pršivcu. Menjavajo se blagi spusti in vzponi. Za hojo bi bilo verjetno dolgočasno, teči se pa da precej hitro. Razgleda na Bohinjsko jezero (razen z nekam izjemami, ki sem jih izkoristil) praktično ni.
Kosijev dom na Vogarju
Po dobri uri začne rahlo deževati. Ne mislim odnehati saj intenzivnost padavin ni velika, moje "aktivno perilo" pa se kar samo sproti suši. Pod vrhom Pršivca pot postane strma in, ker gre za dolg tek raje namesto počasnega teka uporabim racionalnejšo hitro hojo. Veseli me, ker je vrh Pršivca tik nad gozdno mejo in se imam priložnost razgledati. Zaradi dežja so travniki obarvani v najžlahtnejši odtenek zelene barve. Krasijo pa ga pa številni gorski cvetovi.
Rož`ce
Sestopiti nameravam prek planine Viševnik in naprej mimo Črnega jezera- čez Komarčo. Tistih nekaj kilometrov nazaj do Stare Fužine bi pa odtekel ob jezerskem bregu. A, odisejada se tu nepričakovano šele začne.
Na Pršivcu
Planina Viševnik je zaradi deževja podobna veliki, komajda prehodni močvari. Zato v naglici nevede izberem napačno pot in zavijem namesto v Dol pod Stadorjem, proti planini Ovčarija. Zdi se mi čudno, da se toliko časa vzpenjam, jezera pa še nikjer videti. Šele na Ovčariji pred smerokazom za Kočo pri sedmerih Triglavskih jezerih, se zavem kje (narobe) sem. Mobilnega signala v tem kraškem svetu ni. Ker sem nazadnje javil, da naj me pričakujejo pri slapu Savica se odločim, da bo najvarneje da grem nazaj proti zgrešeni poti.
Pa falim še drugič in se "vračam" namesto na pl. Viševnik, na planino Dedno polje. Po eni strani še na srečo, ker je bilo bistveno bližje. Tam v staji srečam ljudi in za vsak slučaj javim, kdo sem in kje sem, v primeru da me bodo slučajno prehitro pogrešali in bog ne daj sprožili iskalno akcijo. Saj vem, da sem pretiraval, ampak pri tako paničnih starših, kot sta moja, nikoli ne veš kdaj te bo na domačem dvorišču iskala gorska reševalna služba.
To bo dobro mleko
Nadaljujem proti Planini pri jezeru in se zadovoljim s fotko tamkajšnje (ml)l(ak)uže. Po Dolini sedmerih Triglavskih jezer pa se imam namen letos še sprehoditi. Lahko bi hitro naprej sestopil proti plani Blato, s koder smo se letos pozimi celo sankali, pa se bojim poškodb. Trdi in neblaženi copati Inov-8 so bili danes na razmočenih (mehkih) poteh odlična in nepogrešljiva izbira. Utrjenih makadamov in cest se pa z njimi preventivno izogibam. Po štirih urah bolj ali manj neprekinjenega teka, pa celo pot postane pretrda in pokažejo se prvi znaki vnetja ovojnice kolka.
Planina pri jezeru s svojim "jezerom"
Vzpenjam se prek samotnega Vodičnega vrha. V gostem smrekovem pragozdu se je uspel obdržati sneg. Bolj, kot snega sem pa vesel, da sem po dveh urah spet ujel telefonski signal, kaj to - 5 črtic! in sporočil da nameravam sestopiti v Staro Fužino. Očitno sem bil kljub temu, da sem kar dvakrat "lepo" zalutal in si pridelal najmanj dodatni dve uri teka, dovolj hiter, da me niso pogrešili, saj sta starša še vedno sestopala z njunega edinega cilja Vogarja. Jaz pa sem bil tudi že praktično nazaj tam. Torej je bil to izlet po Bohinjskih planinah. Obiskal sem jih kar šest.
Stopalo po petih urah teka
Lep gorsko-tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič June 26 Dve tekmi v enem dnevu: 4. Andrejčkov tek - 15. Tek na Vršič ter 9. Tek za pokal državnosti po ulicah Radovljce
25. junija v Sloveniji praznujemo prav poseben dan. Dan ko smo bili dovolj zreli, da smo si upali reči "NE" zastareli Jugoslaviji in velik "JA" na poti v samostojnost in demokratičnost. In danes smo vsi državljani republike skupaj prestopili prag zrelosti naše točno 18 let stare domovine Slovenije.
Koraki Velikopotezen načrt bi se bi mi kmalu popolnoma izjalovil. Dan po Teku na Ratitovec sem se odpravil na regeneracijski trening - enkrat za spremembo s kolesom. Pa nisem prišel daleč. V istem križišču v katerem sem pred leti v prometni nesreči skorajda izgubil življenje, sem nerodno zavrl in padel. Ker nisem nosil zaščitnih kolesarskih oblačil, mi je asfalt posnel dobršen del kože na telesu. Najbolj pa jo je skupilo koleno. Kar nekaj časa sem iz popolnoma okrvavljenega uda odstranjeval pesek in tujke. Pa to ni bilo najhuje. Dobil sem močan udarec v pogačico, ki mi je zatekla v ogromno gobo, ki me je preprečevala vsakršen upogib kolena. Prvih nekaj noči sem od bolečin komajda kaj zaspal. Pravzaprav sem po nekaj dneh opazil da spanca sploh ne potrebujem. Moje telo, ki je bolj ali manj cel dan negibno ležalo v postelji, se je prvič po dolgem času uspelo popolnoma odpočiti. Prej ko sem redno treniral, sem klub kondiciji, potreboval kar nekaj spanca za regeneracijo po treningih. Sedaj pa mi je bilo 3-4 ure spanca na dan več kot dovolj. Hoditi nisem mogel niti z berglami, ker jih nisem mogel držati zaradi poškodovanih dlani.
 od Slika 083.jpg) Teči nisem mogel, sem pa delal prvič v življenju prave kolesarske treninge .... ... ko še celo niti hoditi nisem mogel. Očitno se pri kolesarjenju kolena ne upogiba močno in me zato ni bolelo. Po tednu dni sem spoznal kako velik privilegij je hoja! Ni nas veliko, ki to spet zmoremo in velja ohranjati spomin na tiste, ki tega ne bodo nikoli zmogli.
Pravo tropsko podnebje nas spremlja v zadnjih dneh
Žal je zaradi tropskega mrzlega podnebja odpadlo 1. državno prvenstvo v gorskem maratonu v Podbrdu. Solzne oči idejnega vodje tega izjemnega gorskega teka-graparskega kerlca - Jožeta Daksoblerja - so sporočile, da se je celoletni trud stotine prostovoljcev Grape utopil v brzicah Bače. Vendar vseeno čestitke Jožkotu in močno stisnjene pesti, da čez 2 leti ne bomo tekli le na državnem prvenstvu, ampak SVETOVNEM prvenstvu v gorskem maratonu. Kar nekaj izmed 300 predprijavljenih gorskih maratoncev, se je zato spočitih znašlo na štartu današnjega 15. Teka na Vršič, letos četrtič v spomin Andrejčku - pokojnemu "izumitelju" tega teka.
Tičarjev dom z Mojstrovko v ozadju
(dr.) Peter Lamovec
Čas naj bi se začel meriti pri hotelu Lek, a žal ni bilo označeno kje točno. Zato so imeli mnogi težave pri prižiganju svojih štoparic. Prvi ravninski kilometri niso nič razredčili skupine. To mi ni nič všeč, ker sam tečem že blizu polne hitrosti, pa nobenega vpliva na tekmece. Sem res v tednu dni postal prava rožca? Most čez Pišnico pri Eriki je prelomil cesto iz ravnine v strmino. Pa ne samo nje, ampak tudi tekače na dvoje, ki drug za drugim takoj začnejo zaostajati. Lamovec že teče svojo dirko, sledita mu Horvat in Vračič. V drugi skupini napredujem z veteranom Šalamunom in specialistom za ravnine Dejanom Zormanom. Spodbujam ju, da bi stopili hitreje, pa ne dosežem učinka. "Reši" me Stanko Janžekovič, ki kot vedno po svoji taktiki začne vedno zelo rezervirano. Tvegam in priklopim njegovemu vlaku. Komajda mu sledim, pa so zadaj šele prvi ovinki in Mihov dom. Vendar je vredno, saj Mario Vračič popušča, ker sam sebi ne zdrži diktirati ritma.
Le še dve serpentini do vrha
Vršiške trofeje
Prireditve je bilo obetavno hitro konec. Tekma v Radovljici je šele ob sedmih zvečer. Bomo zmogli danes še to? Doma smuknem za nekaj uric v posteljo in če bom lahko še vstal, ni nobene ovire da ne bi danes še enkrat nastopil. Musklfiber, ki sem ga imel v nogah pred tekmo na Vršič, kot posledica premočnih treningov po poškodbi, je celo minil. V slovenskih tropih se je popoldanskemu deževju nemogoče izogniti. Lije! V takem vremenu pa že ne bom tekel. Vendar ploh je kmalu konec in za tek praktično idealni pogoji me prepričajo, da se prijavim. V Radovljici nastopam že tretjič in vem kaj lahko pričakujem oz. bolje rečeno česa ne smem pričakovati. Organizator se očitno nikoli ne trudi preveč z iskanjem pokroviteljev, tako da za štartnino ne dobimo nič. V devetletni zgodovini teka jim še ni uspelo izmeriti časov tekmovalcev. Letos končno. Saj je novoustanovljeno Atletsko društvo Radovljica prevzela organizacijo Gorniškemu klubu Karavanke. Kar je šlo letos na slabše je to, da so že prej skromno 2 km dolgo progo, oškrtnili še za njen najlepši del skozi staro mestno jedro. Tako smo tekli 8 dolgočasnih dober kilometer dolgih ravninskih krogov med radovljiškimi bloki. Vse seveda ni bilo tako črno. Denimo nagrade za prve tri v vseh kategorijah so bile dobre ter sama trasa urejena, kot se spodobi.
Štart teka po ulicah Radovljice
Bel ASCIS-ov dres z Vršiča sem imel priložnost takoj preizkusiti in si z njim pritekel še drugo 2. mesto danes
Častni govornik na proslavi poslanec državnega zbora Miran Potrč med recitacijo svojega že ničkolikokrat slišanega govora.
Lep tekaški pozdrav Bojan Ambrožič June 14 14. Gorski tek na RatitovecNič nisem tekme precenjeval. Res je bila najtežja kar pretekel sem jih. Vem, Grintovec je še težji. Vendar Kralj višin postreže le zgolj z enim samim vzponom. Ni potrebno pokazati toliko tekaškega znanja, kot tu na Ratitovcu, kjer je treba poznati praktično vse gorsko-tekaške veščine. Kljub temu, da je zbirna tekma za nastop na Evropske prvenstvu, ki bo Avstrijskem Telfesu že 12. julija, se na startu zbere le 53 kandidatov. Sam realnih možnosti na »stavnicah« nimam. Jodlarje pozdravit pride le četvero najboljših tekačev. Edino moje orožje je potrpežljivost, da bo kateri izmed konkurentov hotel preveč in omagal.
Krekova koča s še vedno zasneženem Triglavom v ozadju Prva današnja tekaška veščina je dolinski tek, premagovanje vročine. Železniki so dovolj daleč od gore, da celoten vrh Jelovice v daljavi vidi se. Takoj, brezkompromisno, Mitja Kosovelj izbere svoj tempo in se odlepi od ostale konkurence. Nihče mu ne sledi, saj se ve da na ravnini nihče mu kos ni. Tik za njim se oblikuje popolnoma svoja skupina »ostale« konkurence. Tempo sprav ni težak, potem pa nas dolina pripelje pod vznožje gore. V ključih tečemo, kot na Vršič. Le ovinki niso tako tlakovani. Pač nas bode razgret asfalt. Mene pobere. Poslovim se od nastopa onstran severne meje. S še enim prav tako izpadlim tekmovalcem si pomagava tako da čas niti ni tako slab. V Podlonku-štartu mladincev- klanec zamenja spust. Nasproti sotekaču Hendriku Bottgerju sem v trenutku bistveno izgubil. Imam občutek, da sem se ustavil, ko njega gledam kako švigne mimo mene. Vendar jaz ne morem hitreje! Od tu dalje pa progo poznam. Vem kako je lani moj znoj trpel trpel na tej progi. Tu gorski tek postane res gorski. Strmina je taka, da tek ni nujno najhitrejša možnost. Ritem teka in hitre hoje racionalno menjavam. Mimo lovske koče sva s Hendrikom še neodločena. Neprestano se prehitevava. Potem pa ga nenadoma »zmanjka«. Od Podlonka dalje tečem sam: 4 km do cilja. Lani sem tu tekel na robu zavesti, saj sem imel še krepke možnosti za reprezentanco. Letos pa sem tik pod robom, a ne čez. Ni v meni prave vzdržljivosti. Stanko Janžekovič izkoristi, mojo napako, da si nisem sposoben diktirati ritma in me še on prehiti. Potem pa končno padem iz krize in hojo opustim ter tečem počasi, a konstantno.
Mitja Kosovelj je bil danes razred zase Najtežji del trase so organizatorji prihranili za konec. Gozd se edinokrat razpre. 2 kilometra do cilja. Ratitovec je še tako visoko, da sem si skorajda zlomil vrat, ko sem pogledal nanj. So oznake prave? So! Človeška predstava, je v tem primeru popolnoma napačna. Korenine prepletene v obliki venca visokih stopnic preprečujejo tek. Ampak tudi tu se najdejo izjeme neverjetne. Le noge Simona Aliča so dovolj močne za ta odsek poti. Drugi pa (vred s Kosoveljem) uporabljamo tehniko grizenja kolen. Simon Alič- mojster strmin Končno smo nad gozdno mejo. Le še kilometer do cilja meri. Pot je dež izpral do gole skale. Cestni copati na gladki skali izgubljajo stik. Pomagajo nam roke, ki se upirajo, vlečejo za skale. Ne mučim se pretirano. Konkurenca je meni ušla in jaz sem ušel nji. Prvič se mi zgodi, da dobim mišične krče. Moj tek je grd, saj noge stresam, da se jih znebim.
O le glej! Cilj ti rešitelj! Le še nekaj metrov. Tekmo KONČAM, kot absolutno 6. Ne, nisem razočaran. Vse je bilo pošteno! Vem, da dal sem vse od sebe. Reprezentančni vlak sem zgrešil le za las. Sem rezerva rezerve naše reprezentance.
Najboljše tekmovalke - te vse po krivem premalo omenjam (zmaga je šla Luciji Krkoč = Bravo!
... najboljši tekmovalci Vesel sem, da sem po dolgem času dobil uporabno nagrado za svojo uvrstitev - Alplesovo omaro. Podjetje Alples d.d. domuje v Železnikih na stiku gozdnatih pobočij Jelovice in Škofjeloškega hribovja. Lesa jim ne bo zmanjkalo! Omaro sem sestavil šele sedaj, ker je organizator napravil nenamerno napako in del omare (en paket) dal meni, drugega pa četrouvrščeni ženski - Daneji Gradnovec. Veseli me, da je organizator popravil svojo napako in sem dobil celoten regal, ki je skupaj prav gotovo več vreden, kot denarna nagrada petouvrščenega.
Vse pripravljeno, da začnem s sestavljanjem Ob enih ponoči na delu, čez 6 ur pa matura
Končni izdelek - Alplesova omara Dora 42
Lep gorsko-tekaški pozdrav Bojan Ambrožič June 08 Gorí na gôri rožce cvetéKri. Rdeča tekočina, ki pomembno vpliva na delovanje našega telesa. Tega dejstva so se zavedali že v srednjem veku, ko so bolnikom puščali slabo kri. Žal pa ni nikoli slab ali dober le del krvi, temveč vsa v celoti. To nekdaj slabo lastnost danes medicina izkorišča za ugotavljanje zdravstvenega in fizičnega stanja organizma. Meni so kri običajno odvzeli- izvedi t.i. venopunkcijo, kadar sem bil bolan in to sem bil praktično neprestano. V svoji mladosti sem bil res krhko in ranljivo bitje. Dovolj je bilo že priprto okno ali pa nenadna ohladitev, da sem zbolel za 14 dni ali več. Tudi prvi stik z mrzlim nočnim nebom me je prikoval na posteljo za kar 3 tedne. Pozimi pa se nikdar nisem povsem pozdravil. Iz nosa mi je lilo od oktobra do maja dokler se ni povsem otoplilo.
Tokrat pa sem se odločil, da si pustim odvzeti kri iz nasprotnega razloga – ker se počutim zdrav. Jaz sem tekel in kri je še hitreje tekla skozi srce, nekdaj označeno za neuporabno. Izvid je bil tak:
SR: 2 mm/h nevtr.LKCi-delež: 0.41 Vse vrednosti so znotraj optimalnih. Pomembna vrednost pri športnikih je hematokrit. To je razmerje med prostornino eritrocitov (rdečih krvnih telesc) in volumnom celotne krvi. Načeloma večja kot je vrednost, boljše je, a s tem se tudi poveča gostota krvi kar otežuje delo srca. To pa je tudi tista vrednost po kateri lovijo grešne kozle med športniki- dopingirance. Saj ni mogoče, da bi imel kdo v krvi več kot 53 volumenskih procentov rdečih krvnih telesc. Poleg z drogo, je mogoče to vrednost dvigniti tudi z dvigom na višjo nadmorsko višino – t.i. višinski doping.
Pri nas nimamo prav visokih gora, da bi se na to vrednost dalo bistveno vplivati. Vseeno pa brez premagovanje velikih višinskih razlik pri treningu gorskega teka ne gre.
Najlepše za na konec: Ajdna Deževje je spralo večino snega z naših vršacev. Stol – najbližji najvišji - je še vedno odet v tenko in luknjičasto belo ogrinjalo. Dovolj tanko, da ga napadem zgolj s copati. Imam nove! Testiram popolnoma nov model tekmovalnih off road copat Inov-8 Mudroc-280. Podplat je enak, kot pri lanskemu modelu-robustni Metaflex. Sistem zavezovanja so še bolj izpopolnili z novimi vezalkami. Te se zategnejo in stisnejo stopalo, da zavezovanje niti ni potrebno. Sicer pa je čevelj razen nekaj kozmetičnih popravkov v osnovi enak. Tudi tekači smo radi lepi!
Star VS nov model Inov-8 Mudroc 280 Včerajšnje deževje je precej shladilo prej soparno ozračje. »Če začnem prezgodaj, me bo na vrhu zeblo. Če bom pa prepozen bom pa na grebenu nadomeščal strelovod,« si rečem.
Pa naj bo deveta ura prava ura! Le upam lahko. Nič ogret, kar takoj se obrnem v strmino. Le še 1630 m jo je do vrha. Dobrih 300 m manj, kot na Grintovcu. Kmalu mi kar steče. Na Valvasorjevem domu sem pod 25 minutami, kar je 4 min hitreje od rekorda. Veseli mi, ker vidim da Radovljiški planinci koči zidajo prizidek. Tudi tlak okoli koče je nov.
Valvasorjev dom med renovacijo
Tempo pa mi ne dopusti več kot četrt minute počitka preden šele zares začnem teči v klanec žirovniške poti na Stol. Tu se izkaže da je izbira velikosti gorsko-tekaških copatov dvorezen meč. Sam imam raje obuvala številko večja od moje noge, da noga manj trpi. To pa posledično pomeni, da ne morem dobro stopiti na prste, kot pri plezalkah kjer se prsti krivijo v dveh številkah premajhnih baletkah.
Na Prižnici prednost pred rekordom povečam na (videz) neulovljivih 10 min. Prepričan sem da bom danes tekel dober čas. Vendar sedaj sem že vstopam v visokogorje, kjer vlada nepredvidljiv svet.
Megla. Megla prava! Ne le tista v mojih očeh, kot posledica napora. Nič več ne vidim. Pogledam pod noge. Njih vidim, poti ne. Sedaj vem zakaj so na Inovkah spredaj po novem dodani odsevniki. Po obliki spominjajo na metuljeve tipalke. Ne jaz nisem metulj, vendar letim. Metulji letijo mimo mene. Bili naj bo osatniki, ki množično opravljajo svoj paritveni ples.
Snežišča skušajo tekače Vse globlje tonem v meglo. Kot da ni že ve dovolj belo naletim še na snežišča. Kam? Kje bo najhitreje? Naslepo jo stopim desno navzgor proti vrhu Malega Stola. Na tej gori sem bil že tolikokrat, da kljub polslepoti približno vem kje sem. Držim se levega roba snežnega jezika. Na najpoložnejšem delu se odločim, da ga bom prečil, saj sem verjetno v grapi, na uni strani pa prav gotovo ni več snega. Prav imam. Vendar nisem hiter! Ves moj napor je šel po zlu. Pri Prešernovi koči sem v uri in 18 minutah. Hitreje, kot kdajkoli, vendar prespočit da bi bil zadovoljen. Imel sem moči za kar nekaj minut manj. Tudi meglenemu »razgledu« z Velikega Stola se ne odrečem.
Potem pa hitro (navz)dol z mraza po Zabreški poti. Tečem absolutno počasi, a za svoje razmere eden hitrejših spustov. Treniram dol, ker me mika Gorski maraton štirih občin, ki se ponaša s kar z enim 13 km spustom. Pri Valvazorju se odločim, da grem »pogledat« še na Ajdno.
Na skalnem pomolu se je v 5. stol razvila pozno antična zgodnje krščanska naselbina. Arheologi so našli ostanke kar 25 stavb, cerkve, 11 grobov ter posodja, orožja in lončenine. Ogledati si lahko temelje stavb, ki so pred erozijo zavarovani z lesenimi kolibami. Ostale predmete pa si je mogoče ogledati v Gorenjskem muzeju v Kranju. Celotno območje je zavarovan kot kulturni spomenik državnega pomena. Objekti so bili zgrajeni ravno v razburkanem času ob propadu Zahodnorimskega cesarstva. Čez naše kraje so hodila številna Evropska in Srednjeazijska ljudstva namenjena plenit Rim. Kljub temu na Ajdni ne najdemo obzidja. Zaradi strateške lege na skalnem kolosu ga niso potrebovali. Pot na vzpetino poteka z severne strani. Uradno je zaprta, ker je skala res krušljiva. Zavarovana je s klini in s skobami.
Pot na Ajdno in naselbina na njej
Naužil se narave, naužil se kulture, le še v dolino, sem lahkomiseln. Ne gledam pod noge, ker hitro teren menja se. Krhkhhh, desni gleženj gre. Že prej mi je dvakrat klecnil, sedaj pa do konca. Šepam še 15 minut do avta. Stopalko za plin zato ne morem močno tiščati. Zato se odpeljem domov po stranskih cestah. Počasen sem. Trobijo mi. Pozor pred vami vozi večni invalid.
In, če mislite da sem se predal, me ne poznate! Tudi iz gole kosti vzklije roža. Prepričan sem, da se bom pozdravil in kmalu videl prav najlepše cvetlice, ki raste najvišje.
Lep gorsko tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič June 06 29. Tek na Mohor; težji del Dneva-D
6. 6. danes je. Satanov datum napoveduje enega najbolj krvavih dni v zgodovini človeštva. Vsa zahodna Atlantska obala (z zaveznicami) danes praznuje 65. obletnico dneva-D, znamenitega vojaška preobrata v 2. svetovni vojni. Kakor mi je znano se Slovenci niso borili na tej fronti. Nič zato! Četa tisočev maturantov se je danes vkopala v šolske klopi in z balistično natančnostjo reševala maturitetni izpit iz matematike. Preživeli smo šest kvadrat date. Taktika in metode reševanje nalog so predmet naših pogovorov. Sam pa počasi že plavam v drug svet. Snujem taktiko za današnji gorski Tek na Mohor.
Zavzemali smo sv. Mohor
Zavedam se, da gre spet za enega izmed bolj pogojno rečeno »gorskih« tekov. Povprečna naklonina je tako mila, da bo treba že od vsega začetka teči hitro. V prvem kilometru se res držim načrta. Najprej nas je skupina kakih petih tekačev, ki tečemo bok ob boku. Začetna ravnina omogoča tek s tempom novega rekorda proge. S prvim rahlejšim vzponom, pa noge tekačev nevajenih strmine, začnejo popuščati.
Naš štirikolesni spremljevalec na dirki (Foto: Bojan Okorn) To zanimivo zapletanje in razpletanje dirke so fotografi prvič natančno posneli. Na motornem štirikolesniku so nam sledili vso pot. Spretno so se vozili med nami in nas ujeli v akciji in ne le v cilju, kot je to običajno. Na ta način so res lahko prikazali realno podobo tekme.
Boštjan Hrovat sprva zaostane ... (Foto: Bojan Okorn)
Šele drugi kilometer nastopi, jaz pa sme porabil že vso svojo rezervo. Tabla, ki označuje »le« še 5 km do cilja vzame vso motivacijo. Tako sem že na koncu, da mi bi bilo prav vseeno, če se tekma zakliči že kar ta kilometer.
.. na koncu pa ga izkušnje pospešijo do nove zmage. (Foto: Bojan Okorn)
Boštjan Hrovat se nenadoma popolnoma ustavi ter prepusti vodstvo Marku Pintarju in meni. Kasneje pojasni, da je imel želodčne težave, zaradi zaužitega preobilnega kosila. Zdi se, da je tekma odločena. Marku pač ne morem slediti. Iz kilometra v kilometer dlje je. Začetni tempo poskušam le še za silo držati, pospeševati ne morem več. Naj bo te bitke že čim prej konec! Ne, ne bo šlo vse tako zlahka. Boštjan se je očitno izbruhal in kot prerojen sprožil novo ofenzivo proti Marku in meni. Le v nekaj minutah je nadoknadil vsaj 500 m zaostanka ter spet prevzel vodstvo. Z makadama stopimo na asfalt. Sprememba tekaške podlage se mi zdi, kot da bi stopil na drug planet. Copati čisto drugače funkcionirajo. Bolje! Pintar očitno ni v nič manjši krizi, kot jaz. Z iskanjem idealne linije in manjšimi pospešitvami se mu povsem približam. Hrovat pa se med tem igra z nama. Vsake toliko časa se malce ustavi in naju počaka, potem pa spet odšprinta naprej. Za nov njegov rekord proge mu očitno ni mar. Le po zadnje pol kilometra poti, bi tek lahko uvrstili med gorske, ko se trasa res nekoliko vzpne. Premagamo še to in v cilju smo.
Študija prihoda prvih treh v cilj (Foto: Bojan Okorn)
Sledijo nam gorski kolesarji, ki so se prav tako spoprijeli s to progo. Stavim, da so se oni še bolj namučili od nas. Njim vsaj peš ni bilo treba v dolino. (Foto: Bojan Okorn)
Foto: Bojan Okorn in Gregor Bizjak
Lep gorsko-tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič May 23 8. Tek Suša - sušni tek
Asfalt je vroč Štart je bil naperjen takoj v klanec. Še pred tem pa fotografe opozorim še na nekaj. Namreč ni nobenega dvoma, da bo ta preizkušnja zarezala globoke gube na obrazih nas tekačev. Povem jim, da imajo odlično priložnost, da posnamejo fotografije najbolj izmučenih portretov, kar so jih kdaj posneli.
V enem izmed klancev Nisem se motil! Meni v klanec sicer steče, potem pa je vse teže. Trasa poteka sprva po ozki gozdni potki. Blatna je! Le kako je to mogoče, če pa je Ljubljanska kotlina že skorajda prava puščava? Razlika je v geološki zgradbi. Ljubljansko kotlino gradijo za vodo prepustni apnenčasti sedimenti, ki jih je večinoma v plestiocenu nasula reka Sava. Zato voda takoj ponikne in se v tleh zbira, kot podtalnica. Škofjeloško hribovje pa je zgrajeno iz pretežno silikatnih, za vodo manj prepustnih, kamnin. Vodo se za to bolj drži površja. Gašper Bregar se sploh ni slabo odločil, da je progo pretekel z inov-8 opremo. Tako razmišljanje mi preusmeri nekaj neželenih misli, da se mučim in prihrani nekaj trme. Do cilja je še daleč. V cilju na robu kolapsa. Kombi za mano me je spominjal na mrliški voz.
Navsezadnje se vseeno splača malce potruditi
Lep tekaški pozdrav Bojan Ambrožič May 21 Trans KošutaUra niti še sedem ni, ko me zvok mobilnega telefona zbudi: »Sem že v Ljubnem. Kje si ti?« To bile besede so Klemna Janše, ki me dobesedno pred vrata pride iskat, da greva skupaj prečit greben Košute, dolg ko ženski vrat.
Mogočen greben Košute Že peljeva se proti Ljubelju, meni pa se še vedno megli. Oči se še niso zbistrile. Prejšnji dan, dva treninga težka, so moje noge nosile. Zjutraj s Hudega Grabna sem prvič na Dobrčo užgal. Pa je bilo težje, kot sem pričakoval. Strmina velika, menja se s položno ravnino. Posledično menjavanje ritma me popolnoma izmuči. Mimo Koče na Dobrči, na sam vrh, sem komajda pod eno uro zmazal. Sestop pa nasprotno, prav hiter je bil. V manj, kot 25 minutah v dolini pri sv. Neži sem »stal«. Dober trening za moč in vzdržljivost.
Holzarji na Dobrči Kaj pa hitrost? Brez nje, vendar ne gre! Zvečer se izmučen svet od bombnega napada vročine hladi. Glej, prav nad Ljubnim rdeč oblak atomske gobe! Kam bo stresal svoj smrtonosni pepel? Ne, gre le za razpadajoče nakovalo stratokomulusa. Na srečo niti bombandiranja toče ne bo. Tekel sem, tekel sem še drugič danes res hitro in opazoval te večerne podobe. Bilo je tako lepo, da sem pozabil da se mučim. Iz sanj se zbudim šele, ko izmučen padem čez hišni prag.
"Atomska eksplozija" nad Ljubnom Že drugi Ljubeljski tunel je mimo, ko pozabim na včeraj in se dokončno »v danes« prebudim. Pri visokogorski kmetiji Matizovec pozdraviva Klemen in jaz še tretjega današnjega bojevnika – Cvetota. Skupaj vsi trije v ranem jutru navzgor zdrvimo. Sam vajen hitrosti takoj poženem blizu svoje polne moči. Nismo še na Kofcah, pa sem že utrujen. Vendar bistra maratonska kolega med podučita, da razdaljo sem krepko podcenjeval. Košuta ena največjih slovenskih gora, več kot 10 km po svojem hrbtu ima. Pa mi moramo še nazaj. 35 kilometrov vse skupej. Normalne hoje naj bi za okrog 15 ur bi bilo. In res se umirimo. Do Kofce gore pravzaprav le hitro hodimo. Zato lahko mirno opazujemo lepoto gorskih travnikov. Pomlad je sedaj tudi tu višje. Skoraj vsak košček gorske preproge prekriva barvn cvet.
Ta lepa gorska preproga - svišč Žal Sonca ni. Navleče se gosta megla. Komajda kak meter naprej se vidi. Vendar mene to sploh ne skrbi, saj Klemen, vsako ped te gore pozna. Sam piše trenutno Karavanški planinski vodnik. Na 300 straneh bomo lahko prebrali o kar 500 vrhovih. Meni pa v čast, da če vse po sreči se zgodi, ga krasile bodo moje fotografije.
Klemen - naš današnji vodnik Obrnemo se na vzhod. Malemu kladivu, sledi Veliko. Vmes pa sestop in spet vzpon. Tudi tega ni bilo tako malo. Vsaj 2300 m samo tu. Najprej v glavi beležim vsak vrh in na štoparici označujem naš čas. Vendar teh vrhov je res mnogo. Večina prek 2000 m visoka. Na koncu se je tako vleklo, da mi je bilo popolnoma vseeno ali tečem gor ali dol. Samo da naprej gremo.
Skačem :) S škrbine- 1869 m visoke grebenske nižine se vzpnemo prek spet višjih vrhov Tegoške gore. Klemen rad bi nam kaj pokazal: »Vesta tamle divja ferata na Cjajnik pripelje, tu pa je idilična Tegoška planina.« Kje? Nič se ne vidi. Megla! Jeza bode ga, saj je njegova pripoved kot neilustrirana pravljica. Edina njena pozitivna posledica je bila ta, da nismo vedeli da tečemo po robu na obeh straneh kilometer globokega prepada. Stena Malega vrha je sploh najvišja v celotnih Karavankah. Sem gor pripeljejo številne plezalne smeri.
Nekje v megli Vse dlje smo. Napredujemo. Pot se nevarno oži. Očitno tako daleč prav veliko nog ne pripelje. Dolga letošnja zima se tudi na njej pozna. Vrsta denudacije, tako imeovana solifkucija je odnesla ogromno prsti in z njo tudi cele odseke poti. Ta pojav značilen sicer je za polarne kraje, ko zamrznjena zemlja, poleti se odtali in kot počasen blaten tok navzdol po pobočju zdrvi. Sedaj smo že na Ostrvi, najlepšem delu poti. Oster našpičen greben, skalni stolpi, naravna okna. Vse to je za videti in se za čez povzpeti. Za to poskrbijo dobra varovala - nekaj klinov in zajla. Še zadnji vzpon in že smo na Košutnikovem turnu. To najvišji je vrh v okolici. S svojo višino je končno prebodel meglo. »Poglejta! Tam daleč zadaj smo bili,« so zadovoljne Klemenove oči. Končno nama je lahko nekaj pokazal. Neverjetno! Tako daleč? Smo res toliko pretekli? Smo in še več bomo.
Košuta je mejni greben Sledi nor sestop. Naše hitre noge sprožijo tone grušča. Skoraj vsak je kak majhen kamenček na glavo dobil. Pa naj, naj bolečina ostane za spomin. Pa ni bilo tako hudo. Če bi sam tekel bi že zdavnaj odnehal. Tako pa, ko je kdo padel v krizo, dobil zamenjavo. On pa je tekel zadaj in se hitro spočil. Tisti sveži pa je prevzel pobudo in nov hud tempo nabil. Na ta način smo res dobro med seboj sodelovali. Povratek potekal je po progi Slovenskega Alpskega maratona. Cveto, veteran tega gorskega teka, je delil vtise s te tekme. Žal letos ga ne bo. Gospodarska kriza ga je preprečila. Le kdo ve kateri je pravi razloga da se prireditev mednarodnega slovesa tako grdo in nenadoma opusti. Letos sicer rekorda ne bi bilo. Zima je pustila še tu sledove svoje. Bobnelo je! In bobnelo je močno! Konec maja smo, na višini zgolj 1000 m, pa so tu še vedno številni snežne plazovine. Tudi po nekaj na debelo so zasuli svoje standardne poti. S seboj prinesli cel gozd. Prečiti smo jih morali vsaj pet.
Pogled nazaj. Bili smo tam čisto zadaj. Tegoška planina, Pungart, Šija! Pogledam na uro. Joj, že skorajda 5 ur tečejo moje noge. Tako dolge vendar še nikoli niso. Kofce so že blizu. Kar samo od sebe me to požene. Še sestop skozi gozd pa smo na koncu te dolge poti.
Bojan Ambrožič May 17 18. Tek na OsolnikNoge so trde. S Klemenom Janšo sva dva dni prej pretekla eno izmed etap Tržiške planinske poti T-12. Z Mač sva se povzpela na Storžič. Zgrožena sva tekla po novi cesti, ki so jo kar po planinski poti zrili skorajda do Kališča! Storžiču so sledili še Bašeljski vrh, Mali Grintovec, Srednji vrh in Cjanovca. Temu pa je po zaslugi Klemena sledil še nor spust nazaj v Mače. Oba sva imela slab občutek saj se govori, da pod Hudičveim Borštom ležijo mine. Nisva pa se mogla zediniti ali so te govorice plod zgodovinske resnice ali kmeta, ki želi ohraniti nekaj svoje trate "zelene". Priznam tudi sam sem pred časom počel nekaj podobnega. Avtocesta je tudi nam vzela kos zemlje. S tem pa se nisem želel sprijazniti. Zato sem svoj teritorij označil s trakom, kot minsko polje. Prav zabavno je bilo spremljati običajne sprehajalce, ki so kar naenkrat začeli delati širok ovinek okoli prej običajne poti.
  Tek na Storžič in njegovo okolšno
Noge bi bile še trše, če ne bi včeraj opravil krajšega sprehoda na Dobrčo. Prav lepo je bilo enkrat po dolgem času hoditi počasi in uživati v naravi in gorskem cvetju.
 Na Dobrči
Nog nisem čutil do samega štarta. Deloma zaradi utrujenosti, deloma pa zaradi treme, saj je konkurenca na tej prvi tekmi Slovenskega pokala v gorskih tekih res dobra. Z izjemo rekorderja proge, Mitja Kosovelja, se na ozkem štartu gnetejo vsi najboljši.
 Osolnik
Rekordnemu številu udeležencev se je vseeno uspelo brez večjih težav zagnati po najprej vse prej kot gorskemu delu proge. Prva dva kilometra potekata celo navzdol prek rečice Sore. Ta si je urezala svojo plitvo strugo prav pod pobočji Škofjeloškega hribovja. Sava je namreč nasulo stotine metrov debelo plast proda in strugo Sore za kilometre premaknila na skrajni rob Ljubljanske kotline.
Takoj zatem pa dosežemo pobočje Osolnika. Vsako prerekanje ali je ta tek "gorski" ali ne, je odveč. Na manj, kot treh kilometrih se vzpne za 525 m. Bukov gozd nas je rešil pred izpostavljenostjo močnim majskim sončnim žarkom. Pot je bila suha, tako da je bila gorska obutev, za katero so se sicer odločili redki, nepotrebna. V prvih dveh kilometrih na razgretem asfaltu se je z njo celo izgubljalo.
 Simon Alič v ciljni strmini
Proga je bila zelo dobro označena. To mi je bilo zelo všeč, saj ni bilo treba zgubljati časa s slabim občutkom "izgubljenosti". Že na Robleku, na katerem sem bil pred dirko že ničkolikokrat, se mi je ves čas zdelo da tečem "narobe". Pač izmučen um med tekom deluje popolnoma drugače in nima časa iskati poti. Tukaj pa so VIDNE oznake pravilno na vsakih nekaj metrov. Z ene markacije se je lepo videlo drugo. To mi je dalo prijeten občutek varnosti.
Sam sem se tekme lotil precej rezervirano. Vedel sem da nimam možnosti konkurirati na ravninskem delu proge. Tečem nekaj metrov za vodilno skupino kakih ducatov tekačev. V vstopu v klancu pa se slika v trenutku popolnoma spremeni. Hitrost zaradi izjemne strmine bistveno pade. Razlika do najboljših pa prepolovi. V vseh strmejših klancih pridobivam mesta. Z lahkoto prehitim Marjana Zupančiča, Domna Zupana in Maria Vračiča. Napadem že veterana Igorja Šalamuna, pa mi na vmesni ravnini popolnoma pobegne. Ciljni klanec je bil res prav izbran, saj so številni gledalci res lahko videli kako smo grizli kolena. Šlo je za eno hujših strmin kar sem jih pretekel. Občutek imam da tečem navzgor po hrbtišču kake skakalnice. Ne, ni šlo, je bilo pretežko. Vzkliki navijačev pa mi dajo moči, da močno stisnem pesti in pretečem cilj. Zmage danes Simonu Aliču ni mogel vzeti nihče. Šalamun (2. absolutno) pa je očitno precej pospešil in prehitel še Petra Oblaka (3. absolutno). Kratka, a zelo zahtevna tekma. Joj, če bi bilo tako strmo na Grintovec, bi se gotovo dalo teči pod eno uro.
Vreme ta pravo je na Oso`nk, kot domačini imenujejo to priljubljeno izletniško točko, privabilo veliko ljudi. Ob prijetni družbi tudi meni danes ni bilo težko dočakati razglasitve. Organizatorji pa se tudi danes napakam niso popolnoma izognili, saj so me na podij že poklicali, pa se potem premislili, ker je bila na vrsti pred tem še neka druga razglasitev. Vendar dočakal sem svoje. Za 5. mesto absolutno in 3. v najmočnejši skupini med člani, sem si poleg točk v slovenskem pokalu, prislužil tudi prvič v življenju denarno nagrado. Njena vrednost je sicer bolj simbolična. Ne, nisem mislil, da bom imel od teka kdaj kak profit. Pohvale organizatorje s koordinatorjem in delegatom Tomom Šarfom na čelu, ki so na ta način neskromno nagradili kar 10 najboljših fantov in 5 deklet.
Zadovoljen s prejetimi nagradami
Lep gorsko-tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič May 15 37. MINFOS
9. in 10. maja so v Tržiču potekali že 37. Mednarodni dnevi mineralov, fosilov in okolja. Letos sem se vpisal na študij geologije. Zato je bil ogled te prireditve zame praktično obvezen.
Če sem včeraj gledal Türkovega imitatorja, je bil ta človek v Tržiču kar naš pravi predsednik (odprl prireditev). Kosil je s svojo ženo in Tržiškim županom Borutom Sajovicem.
Dober primerek ali dober ponaredek trilobita? Desno lep primerek ametista.
Razstavljavci iz številnih držav so predstavili svoje juvele. Žal je bilo med njimi tudi veliko kiča, tudi ponaredkov. Vseeno se je dalo marsikaj videti.
Najbolj pa me je navdušila predstavitev Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Predstavili so metodo izpiranja zlata iz rečnih naplavin. Na svoje razstavišče so pripeljali nekaj peska iz rek Drave in Mure. Ti dve tečeta prek območij kjer so bila nekdaj nahajališča zlata. S seboj ga še danes nosita v obliki drobnih, pogosto mikroskopskih lističev. Obiskovalci smo lahko s posebnim sito zajeli nekaj tega peska in začeli z izpiranjem. Stvar deluje na zelo preprostem principu, ki ga uporabljajo po vsem svetu že stoletja. Zlato je nekajkrat težje od vseh ostalih mineralov rečnem pesku. Zato se vedno zadnje izpere. Gre za dolg in zamuden proces. Eden izmed obiskovalcev se je potrudil in pesek tako izpiral kake pol ure. In imel je srečo! Uspel je najti kake pol milimetra veliko lusko zlata. Kljub majhnosti jo ni bilo težko videti, ker je zlato odsevalo svetlobo. Da smo se res prepričali, da gre res za najžlahtnejšo kovino smo si vzorec ogledali pod mikroskopom. Res je bil tam. Ne, s tem se ne da obogateti. Lahko pa je zanimiv hobij. Pa niti ni potrebno nekih posebnih dragih pripomočkov. Le vztrajnost in voljo. Že za unčo zlata bi bilo treba izprati na tone peska. Kljub temu je bilo izpiranje zlata na Dravi in Muri prisotno še v 70-tih letih prejšnjega stoletja.
Najprej se s siti izloči večje delce, sledi dolgotrajno izpiranje "peska". Ta mlad iskalec se je potrudil in mu je uspelo.
Veliko sreče pri iskanju zlata, pa ni nujno da ravno zlatega!
Bojan Ambrožič
Tek po ulicah kranja 2009
Kranj je očitno letos moje mesto. Le nekaj ur danes brez njega zdržim. Po maturantskem plesu sem prišel domov le za kako uro zaspat. Vendar prijetno sonce me zjutraj sploh ne zbudi preveč utrujenega.
Štart čez Kokrski most (foto: Samo Bešlagič)
Tek po ulicah Kranja torej ne odpade. Sem pa res med zadnjimi tekači prispel na prizorišče. Časa ima dovolj le dovolj, da si štartno številko pripnem na prsi in opravim nekaj poskokov za ogrevanje. Glavnina ogrevanja je bila namreč opravljena že minulo noč.
Ne preveč hiter rezerviran štart vseh najboljših tekačev. Sam pa začnem že takoj na začetku na polno. Šele, ko prvič pritečemo v Huje tekači začnejo zares teči. Odlepijo se od mene.
Na čelu Janeza Ferlica pišejo njegove lastne besede (ki jih zelo cenim): "Tek je uživanje v trpljenju." (foto: Boštjan Okorn)
Letos je proga prav tako, kot lani, dolga 4 kroge s tem, da so ti bistveno krajši. Stari del Kranja je namreč ves razkopana in so skrajšali progo. Pravzaprav sem bil kar vesel tega. Sonc je v tem poznem dopoldnevu že visoko in nas žge. Sploh v klancu iz soteske Kokre nazaj proti staremu delu mesta. Kljub temu, da sem gorski tekač mi v tem delu ne steče.
Jaz v boju s Kranjskim tlakom (foto: Samo Bešlagič in Gorenjski glas)
V prvih treh krogih zadržujem pesto mesto. Tesno sledim Urošu Bertonclju. Ostala konkurenca je precej zaostala. Uroš pa je tu očitno imel manjšo krizo in popustil. Sam sem njegovo napako izkoristil in mu pobegnil. Vendar v zadnjem klancu pa jaz ne zdržim več tempa in zaostanem.
Zmagovalci s svojimi trofejami (foto: Boštjan Okorn)
Zmagal je ne preveč reden gost tekaških prireditev na Gorenjskem koncu – Tadej Kaluža. Zasluženo je premagal Klešmana- Marjana Zupančič in Janeza Ferlica, kot tretjega
Lepa tekma in pohvala študentom za organizacijo.
Zmaga med starejšimi mladinci je vseeno šlo v moje roke (foto: Gregor Bizjak)
Rezultati: http://datoteke.ksk.si/TM09/tek_po_ulicah_kranja_2009_rezultati.pdf Fotogalerija KŠK: http://foto.ksk.si/main.php/v/2009-05-1 ... ih_09/tek/
Lep tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič  Teh norih 24 ur pa še ni bilo konec. Odpeljal sem
se še v Tržič na že 37. MINFOS ....May 10 Maturantski ples Gimnazije Kranj 2009
Sam prej še nikoli nisem izkusil plesnih korakov. Ples tuj mi je bil. Bal sem se, da tako bo tudi ostalo. A Anja in njeno čudežno potrpljenje sta iz nerode uspela ustvariti vsaj nekaj eleganci podobnega. Plesati je bilo sprva težavno, potil sem se kot bi tekel maraton, potem po nekaj korakih pa je postalo prijetno, celo lepo. Užival sem. Pridno sva trenirala in priplesala do ...
Prireditveni prostor
Anja
Maturantje (foto: A. Krek)
Zaplesali smo četvorko
Najbolj pa smo bili maturantje veseli posrečenega ravnateljevega govora. Povedal nam je, da je tudi on sam v teh dneh delil z nami nekaj bremena mature. Prebral je obe za slovenski jezik predpisani knjigi in spoznal, da po vsebini nista nič drugačni od gimnazije. Obe zahtevata napor, da se ju prebere, a ko se doseže zadnje platnice je muk (tako, kot gimnazije) konec. Nastopi tisto najpomembnejše - novo znanje, ki ga bomo maturantje in maturantke pokazali v naslednjih tednih. Želel nam je sreče.
Pri večerji (Foto: mag. Uroš Krek)
Utrujeni od plesnih korakov sedemo za mize. Hrana sicer ni bila tako izbrana, kot je bil izbran sam dogodek. Ampak meni je bilo to veliko bolj všeč, kot pa da bi se trudil s kakim novim načinom odpiranja rakov. Predjed je prav vzbudila tek. Glavna jed pa ge je upravičila. Sladek kulinaričen vrhunec večera po polnoči je bila torta. Najbolj zaslužni predstavniki razredov so smeli prvi zarezati v to okusno sladico. Običaj spominja na poročnega. Dekleta, nekatera z oblekami ne dosti slabšimi od poročnih, so se prav verjetno že predstavljale na "njihovi noči". Načrpali smo si dovolj moči še za nadaljne pol noči.
Pogrinjki in torta
Nekateri so tako plesali, da se je kar kadilo.
A še preden so zavore do konca popustile, je sledilo še nekaj sproščenega uradnega dela. Gimnazijski plesni virtuozi so si izborili ples z ravnateljem in s svojimi profesorji. Zasluženo! Plesali so tako, da jih je bilo veselje gledati. Mogoče tudi zato, ker so na ta način za vse večne čase zakopali bojne sekire, ki so prej letele med dijaki in profesorji, kot posledica drobnih zamer in nenamernih krivic.
Ravnatelj mag. Franc Rozman je s svojo soplesalko odprl ples
Ne dolgo za tem so se jim na plesišču pridružili še ostali maturantje in maturantke s svojimi očeti in materami. Prav slednjim je ponos vrel iz lic. Posameznik ni nič - brez sebi enako vredne družbe - ki ga podpira in brani. To je dokazalo vseh osem oddelkov letošnjih četrtih letnikov. S predstavitvenimi filmčki so pokazali, kako dobro je v vseh štirih letih deloval razredni timski duh in kako očitne so njegove pozitivne posledice. S skupnimi močmi so se ob pomoči svojih razrednikov spopadali s težavami in jih uspešno reševali. Sploh ni hudo, če ti kdo podstavi poleno, če vedno veš da imaš vedno nekoga na katerega se lahko zaneseš da ga bo odstranil ali te svaril pred njim. Svojim zaupnikom - razrednikom so se vsi oddelki zahvalili na svoj način. Še posebej pa so izstopali H-jevci, ki so profesorju Andreju Lapuhu, sicer geografu, a z gozdarsko dušo, pripravili posebno presenečenje. Z ravnateljem naj bi se pomerila v ročnem žaganju polena. Usmiljenje. Odslej bo drevesa podiral in skrbel za urejen gozd s popolnoma novo motorno žago. V njihov spomin pa so mu poklonili še mlado drevo. Lahko jo bo zasadil in se spominjal na njih. Tako, kot se Slovenci vsako leto zbiramo pod lipo, staro prav toliko kot naša država. Prav ta je trenutno toliko stara, kot ta generacija.
Ravnatelj in profesor Lapuh med žaganjem hloda Joj, mimo politike pa res nikjer ne gre. Marjan Šarec alias predsednik republike Danilo Türk je s svojim nastopam pokazal, da naj se ta večer politične teme kar same kuhajo pod mizo. Dlje pa naj ne stopijo. Komu jim jih mar! Precej povprečen nastop sicer dobrega imitatorja je prej zamoril dvorano, kot vzbudil salvo smeha. Šarecu je na srečo duhamorno situacijo uspelo rešiti z likom Ivana Serpentinška. Nič bolj kot Šarec- sta bila na prireditvi potrebna oba voditelja večera - Anja Tomažin in Boštjan Romih. Zaradi tistih nekaj skromnih besed, prej kot med seboj povezanih stavkov, sta izpadla celo bolj pasivno od snemalcev. Zato se mi ne zdi slaba ideja, da bi naslednja leta prireditev povezovali kar sam dijaki. Izkušnje s tega področja gimnazija ima, saj vsako leto pripravlja zelo uspešen Božični koncert. Pogled na prepolno plesišče s ptičje perspektive Ura je že skoraj dve. Čas se počasi začne nagibati proti jutru. Zapustimo dvorano. Sedaj smo svobodni. Kar peš se odpravimo nasproti Gimnaziji. Nočni kranjski zrak je nenavadno svež in sprehod res prija. Namreč ni prometa, ki podnevi zrak duši. Noč je lepa! Vstopimo v bar. Kaj pa se je počelo od tega trenutka naprej pa ni predmet te pripovedi ...
Med sprehodom oranžna polna Luna vzhaja FOTOGALERIJA: http://cid-acd975034630f7fe.skydrive.live.com/browse.aspx/Maturantski%20ples%20Gimnazije%20Kranj
Na koncu velika zahvala velja Anji in njeni prijetni družini, ki mi je povabila in sprejela na ples. Preživel sem res prijeten in nepozaben večer. Hvala! Plesa nas je učila plesna šola Studio Ritem: http://www.studio-ritem.com/aktualno/maturantski_ples_gimnazije_kranj_by_bojan_ambrozic.html Lep maturantski pozdrav
Bojan Ambrožič May 01 2. Gorski tek na Roblek
Zjutraj me začuda ni prebudila prvomajska budnica. Nič zato. Muzike bo danes še dovolj. Saj danes napadem Roblek, ki je postal znan po celem svetu zaradi Avsenikov. Njihova viža "Na Roblek bom odšel" je še danes domala himna slovenskega alpskega prostora. Naj danes odzvanja v glavah tekačev za vzpodbudo.
Dobrih 50 tekačev na štartu prav dobro ve, da bo treba premagati kar 962 m višinske razlike. Pogledujemo proti majhnemu koščku "zemlje" tam na zahodnem robu Begunjščice, kjer Roblek stoji, da bi ugotovili kje snežna meja leži. Ravno nekje pri koči se zdi.
Roblek-Roblekov dom na Begunjščici, 1. maj 2009
Tradicionalno za prvomajske praznike dežuje. V gorah sneži. Poleg snega se bomo morali spopasti še z od dežja razorano progo.
Štart! Klemen Triler takoj in brez oklevanja napade. Koga? Samega državnega prvaka Simona Aliča. Uvodni "ravninski" kilometer drži kak korak prednosti pred njim. Sam sem videl s kakšno lahkoto je Simon tekel za njim. Sploh se ni naprezal. On je pravi specialist za ekstremne strmine. Stroj iz mišic in kit. Sam sem jima do tu še komajda sledil. Razlika pa vseeno ni večja od dveh metrov.
Korenine in sneg sta bila največji težavi na progi
Tekma pa se na mostičku prek potoka Drage (mimogrede to vodo pije dobršen del moje okolice) šele začne. Pravi klanec se prične. Simonu je dovolj igračkanja. Naredi le krajši interval in že je pred Klemenom. Proga zapusti makadam in se od tu dalje vzpenja prek pravega prepleta korenin. Vse skupaj spominja na široko gozdno stopnišče. Mehko, ampak nevarno. Če sem vodilnima do sedaj še sledil, tu naredim hudo napako in se spotaknem. Pobiranje mi vzame sekundo, dve. Dovolj da priključka ne ujamem več. Bel Klemnov dres je z vsakim metrom dlje in višje. Pa tudi sam sem uspel odlepiti od ostale konkurence. Tik pod planino Planinico imam že razmeroma varnih 200 metrov prednosti pred naslednjim tekačem. Okrepčevalnica na Planinci me pričaka že kar dobro zdelanega (vmesni čas okrog 18 min). Do Poljške planine teče slab kilometer dolg položen makadam. Priložnost da se spočijem pred enim samim golim klancem na Roblek.
Simonu in Klemenu sledim ... ... na daleč (foto: Janez Ferlic)
Vendar klanec me razočara. Organizator je obljubil, da se bo teklo po bližnjicah in ne po markirani poti. Označena pot je namreč tako položna, da se je po njej mogoče celo zapeljati z gorskim kolesom. Vsaj naporno ni bilo. Na vmesnih ravninah med serpentinami se je dalo doseči visoke hitrosti teka. Bi šlo še hitreje, pa je konkurenca ušla predaleč. Pol kilometra pred ciljem pretečemo snežno mejo. Na snežnih luknjah smo po oceni zgubili tudi po celo minuto časa. Naša obutev ni bila narejena za sneg, ki se je na vsakem koraku vdiral za seženj globoko. Skozi cilj pritečem nenavadno spočit, saj se mi ni bilo treba posebej naprezati oz. precej manj kot sem pričakoval. Prvi trije tekači smo "delali reklamo" za copate Inov-8, saj smo vsi tekli celo z istim modelom. Simon Alič, še bolj spočit, je tekel nov (popravil svoj) rekord proge. Zanimivo, tudi po kategorijah sem bil tretji - tekel v kategoriji med 20 in 40 let v družbi prav istih dveh tekačev, ki sta bila od mene boljša absolutno. . Prvi trije skozi cilj: ja razgled je bil dober
Lep gorsko-tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič April 26 Izlet s prepada v prepad
Partizanski dom na Vodiški planini Le nekaj minut vožnje in že zapustimo običajne ceste. Sedaj drvimo po samotnih cestah Jelovice. Teh je prav gotovo za cel labirint. Vendar uživam v samotni vožnji. Pozabim na to, da danes nisem uspel doseči začrtanega. Spodoben makadam skoraj neopazno preide v komaj vozen kolovoz. Pa še ta vse bolj postaja podoben veliki blatni kopeli za našega Suzukija. Z nekaj sreče brez težav zaklenemo avto na samih Vodicah. Z zavistjo opazujem prepotene obraze planincev, ki so si kruh in čaj na planini res zaslužili. Nazaj dobim posmeha vrnjene poglede češ: "Poglej ga - celih deset metrov mora peš, pa še to stoka." Res sem komaj zmogel tiste korake do prve mize. Vendar sem bil vesel, da sem jih bil zmogel. Pravkar prebujena pomlad idilične hribske planine je s svojimi lepotami imela terapevtski učinek. Tu bi lahko sanjal. Moja mama pa je res, saj je tu preživela nekatere svoje najljubše trenutke svoje mladosti. Spomin po 30 letih je še vedno ostal živ. "Ni se veliko spremenilo. Rada bi nazaj v ta čas," se je spominjala svojih partizanskih časov. Res je, na tej planini so junija 1941 ustanovili Jelovški partizanski odred. Od tod ime planinski postojanki na planini.
Nesrečno kolo od zgoraj ...
... in spodaj.
April 25 Pomladni kros v Gorjah, 25. 4. 2009
Štart (Foto: ŠD Gorje) Sončen dan je zakrival pravo stanje proge. Po tako blatni progi še nisem tekel. Na to sem bil sicer opozorjen, a se vseeno ne odločim za "gorsko obutev". Od samega začetka se v ospredju izmenjujemo trije tekači. Marjan Zupančič v svojem slogu povede, jaz in pa reprezentant v smučarskem teku Domen Potočnik, pa mu slediva tik za petami. V vzponu v gozdu postane proga še "hujša". Bazeni blata nam zapirajo idealno linijo. Vsak izmed nas se je na svoj način spopadel s težavami na progi. Marjanu načeloma ni bilo mar kam stopi, med tem ko se Domen striktno izogiba lužam. Jaz sem izbral neko srednjo pot. Zato smo se prvo tretjino tekme ves čas izmenjavali na prvem mestu. Gotovo najbolj razburljiva tekma, kar sem ji kdajkoli tekel. Škoda, ker gledalci tega niso mogli videti.
Z Zupančičem skupaj na najvišji točki proge (Foto: ŠD Gorje) Prvemu vzponu je sledil krajši spust, ki ga je popolnoma zaprl s hlodi polno naložen traktor. V trenutku je bilo treba odreagirati in se zapoditi kar v breg ob progi. Marjanu in meni je uspelo - gleženj je za zdaj ostal cel -Domen pa je storil napako in zaostal. Do najvišje točke proge Marjanu brez večjih težav sledim, potem pa je do cilja sledil en sam neprekinjen spust. Gleženj mi že takoj na začetku klecne, a pod pragom bolečine. Tako hitro navzdol še nisem tekel, a Zupančič je še hitrejši. Zasluženo -11,5 sekunde pred mano- prvi priteče skozi cilj. Moj čas 26 min 12,8 s pomeni, da sem osebni rekord izpred treh let izboljšal za 3 minute in 47 sekund.
Med spustom (Foto: ŠD Gorje)
April 19 16. Gorski tek pod Kriško goroPa sem se prišel v Križe pokrižat, da bo letošnja sezona vsaj pol tako uspešna, kot lanska in da bi minila brez večjih poškodb. Stojim namreč prav na istem travniku kjer mi je lani dobesedno odtrgalo gleženj. Pa ne edini! Na štartnem prostoru se zbere kar 150 tekmovalcev. Tekma je pomenila začetek Gorenjskega pokala v rekreativnih tekih in mojo na sploh prvo gorsko preizkušnjo v letošnji sezoni. Sprašujem se, če po vsem tem času (od septembra 2008) sploh še znam teči v klanec?
Na začetku se spretno izognem taistim lužam na katerih sem lani pustil svoj gleženj. Presenetljivo je, da nihče resno ne potegne. Po ravnini gre res vse skupaj prepočasi. Uvodni ravninski, "poljski" kilometer je hitro mimo. Klanec se končno prične. V ospredje se prebije specialist za strmine- turni smučar Tomaž Soklič in začne diktirati tempo. Klanec ni pretirano strm in ne povzroča težav še ne dobro ogretim mišicam. Bolj sem se bal kilometer dolge ravnine, ki je sledila. Vendar sem se prav presenetljivo počutil odlično. Brez težav sem prevzel vodstvo, samostojen pobeg pa se mi za zdaj ni zdel smotrn. Okrepčevalnico na koncu ravnine kar preskočim, ker še vedno nisem utrujen. Sledi dva in pol kilometra dolg klanec, ki mi je ponavadi pomenil olajšanje. Danes pa mi ne steče. Nenadoma vodstvo brezkompromisno prevzame Boštjan Pintar, ki je očitno zelo rezervirano začel. Mimo mene pa jo mirno potegne še Soklič, ki se je očitno pobral s krize na ravnini. Sedaj sem jaz v krizi. Dovolj sem vzdržljiv, da jima sledim na razdalji nekaj 10 metrov. V zadnjem vzponu se mi megli, a zdržim.
 Štart (Klub Trmastih)
Pogoji za tek so res idealni, saj pri 100% vlažnosti in 9°C rahlo rosi, da nas hladi. Tudi proga je tako suha, da se je večina tekmovalcev pravilno odločila za lažjo cestno obutev. Lani je bilo toliko blata, da normalen tek ni bil mogoč. Letos pa je šlo bolj za gorski šprint, kot pravi gorski tek.
In še del proge, ki sem se ga najbolj bal- predciljni spust. Upravičeno! Od utrujenosti ne preveč natančen, sem si na koreninah spet pustil zviti gleženj. Vendar dovolj ogret, da sem brez posebnih bolečin zmogel 500 m ciljne ravnine.
 Zmagovalec teka - Marko Pintar (Klub Trmastih)
Danes se je izkazalo ravno obratno, kot je bilo prej v navadi. Ne, ne znam več teči v klanec! Po ravnini sem tekel bistveno bolje, kot v breg. Strinjam se, da sem začel prehitro in potem nisem bil več kos klancem. Vseeno sem zadovoljen, saj sem bil tretji absolutno ter zmagal v kategoriji do 29 let.
Organizacija teka je bila dobra. Posebno pa bi rad pohvalil odločitev, da je bil tek vključen v projekt Naravi prijazni športi. Za nami tekači ponavadi po tekmi nastane celo smetišče odvrženih zgolj za en požirek vode uporabljenih kozarčkov. Gorski tek je nov način dojemanja gora, naj bo ekološki vzor tudi drugim hribskim športom.
 Logo projekta
REZULTATI TEKA: http://www.sdpoljane.si/timing/gp2009/tek_kriska_2009.html
DEBATA NA TEKAŠKEM FORUMU: http://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?p=178553#178553
ČLANEK V GORENJSKEM GLASU: http://gorenjskiglas.v1.myvirtualpaper.com/Gorenjskiglas_09_31/2009042101/sl/  Tržiški župan Borut Sajovic se ponavadi, kot tekač, sam dobro znajde na progi, tokrat pa je podelil medalje (Klub Trmastih)
Lep gorsko-tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič April 16 Tek po sledeh legende o Hudičevem borštu ter o vragu, ki me je zadel
Sobotna ekskurzija je bila sicer čist lepa pesem, a mi je ukradla vikend. V planu je bil ledeniški tečaj na Avstrijskem ledeniku Venediger, ki ga je organiziral alpinistični odsek Radovljica v povezavi z GRS Radovljica. Tako sem žal prikrajšan za znanje o hoji po ledeniku in reševanju soplezalca iz ledeniških razpok.
Nedelja pa mi ni bila ukradena. Za resno gorništvo (sploh samotarsko) se mi je zdelo prenevarno. V zadnjih nekaj dneh je beli vrag pod sabo pokopal kar nekaj alpinistov. Nad Preddvorom pa je Hudič za sabo pustil naravno čudo- Hudičev Boršt. Po legendi, ga je ta mitološka legenda odložila na pobočju pod Srednjem vrhu, ker je ob polnoči zazvonil zvonec v bližnji cerkvici sv. Jakoba. Legenda pa ni daleč od resnice, saj je ta osamljen gozd sredi alpske stepe ustvaril prav beli vrag- snežni plaz, ki se pogosto proži na travah višje pod srednjim vrhom.
Hudičev Boršt
Vse skupaj več kot dovolj zanimiva pravljica, vredna povezave z gorskim tekom. Avto pustim ob cesti še pred Preddvorom. Cela vas je namreč prekopana, srečavanje vozil pa praktično nemogoče. Prvi hrib izmed petero »gora« te pravljice je začetek grebena s cerkvijo sv. Jakoba. Na srečo tokrat zvonovi v turnu niso bíli, da bi prožili plazove. Brez postanka odtečem naprej proti Potoški gori. Vzpon je blag, pot pa ravno prav ozka. Kot bi markacisti zame postavljali in označevali pot. Na Javorjevem vrhu dosežem snežno mejo. Za sneg se nekaj časa še ne menim, saj se še da teči. S Sedla proti Cjanovci in (enemu izmed akterjev naše pravljice) Srednjemu vrhu pa se pot strmo vzpne. Vsakih nekaj korakov uživam, da sem premagal skoraj prav tolikšno višinsko razliko. Če bi šlo tako hitro bi bil v nekaj minutah že na vrhu. Če, bi! Zgolj zaplate snega hitro zamenja prava snežna odeja. Komajda se še da teči. Potem se niti hoditi ne da več normalno. Več kot meter debela snežna plast prekriva vršnih 300 m Srednjega vrha. Sneg pa je sestavljen iz ene same zelo južne plasti, ki se predira do tal. Stvar dodatno še poslabša ruševje, kajti spodaj se je sneg stopil in izoblikoval mrežo votlin. Tebi se predre do riti, gležnji pa udarijo ob skalo ali ob borovce. Sam sem tekel zgolj v kratkih hlačah in sem še dodatno trpel ob prediranju, ker je bil sneg sestavljen iz zelo tankih plasti ledu, ki so na moja gola kolena in meča delovala, kot rezila. Odbrusilo mi je vrhnjo plast kože po celih nezaščitenih nogah ter tu in tam zarezalo kako globljo prasko. Sneg sem rdeče markiral.
Noge po boju s snegom ter del grebena z Javorjevim vrhom, ki sem ga pretekel
V planu sem imel prečenje naprej prek Malega Grintovca proti Kališču in Preddvoru. Na ta način bi naredil lepo prečnico po grebenih nad Preddvorom. Vendar pravega smisla, da bi še nadaljnjo uro tvegal svoje noge ni bilo. Bomo v letnih razmerah dokončali pravljico. Iz sneženega krvavega potu se rešim po isti poti. Po 4 urah in pol sestopim v Preddvor. Dan je za mano, si mislim.
Znanilec pomladi
Kot običajno tudi tokrat z olajšanjem sedem v avto ter se pripnem z varnostnim pasom. Pomislim, da me čaka nevarna vožnja, saj je na cesti veliko bolj ali manj previdnih kolesarjev. Vozim se šele 10 min, ko izza ovinka pripeljem po glavni cesti v Vas. Trenutek, mogoče dva! Pravokotna na smer moje vožnje pripelje vozilo. Samo za plitev vdih in pritisk na stopalko zavore je bilo časa. Sprednji del mojega vozila se ob poku splošči in vzdigne pred mano. V trenutku je bilo vsega konec. Razbite luči in registrska tablica ležijo na cesti. Jaz pa sem cel. Ni časa za paniko. Mirno pokličem policijo in pofotkam kraj nezgode za vsak primer, če voznica avtomobila ne bi hotela priznati krivde. Svojo krivdo res prizna, se globoko opravičuje... A kaj mi to pomaga, če sem ob avto!? Spet sem med pešci.
Pa sem ob avto
Lep survajvorski pozdrav
Bojan Ambrožič ČASI TEKA: Preddvor (Hrib)-Sv. Jakob: 27 min 45 s Sv.Jakob-Potoška gora: 24 min 29 s Potoška gora -Javorjev vrh: 15 min 25 s Javorjev vrh-Srednji vrh: 1 h Srednji vrh- Javorjev vrh: 50 min Javorjev vrh-Potoška gora: 14 min 53s Potoška gora-Sv. Jakob: 18 min 52 s Sv. Jakob-Preddvor: 23 min 1 s Vse skupaj teka: 3 h 39 min 32 s April 04 Avstrijska Koroška - Slovenska Koroška!
Spet kot divji vlak približuje se matura. Še mesec dni pa bo naše znanje spet odločalo o vpisu na fakulteto pravo. Sam imam tokrat srečo tapravo, da me zanimajo tiste stvari, do katere večni niti najmanj ni. Ne, še zdaleč nič dobljeno ni. In ta ekskurzija je živ dokaz. Z njo smo si poskušali popraviti slabo to predstavo o enemu najpomembnejših poglavij slovenske zgodovine - o pretekli zgodovini Karantanije in polpretekli zgodovini Koroške.
Karantanski panter upodobljen freskovno in reilefno
Zakaj govorim o polpretekli zgodovini? Zato, ker Slovenci še vedno živijo in pišejo zgodovino na Avstrijskem Koroškem. Hm, Avstrijskem Koroškem- izraz bi bil lahko ironičen, če ne bi pomenil trpljenja slovenskih rojakov na tem ozemlju. Avstrija nikoli ni imela Koroške. Šele v začetku 20. stoletja je s svojo intenzivno politiko ponemčevanja dosegla priključitev te pokrajine k svojemu ozemlju. Slovencem so bile obljubljene narodnostne pravice, celo delna avtonomija. Usodni Koroški plebiscit je padel 20. oktobra 1920. Za tem so se vse obljube stopile kakor med. Lepa imena slovenskih vasi, kot so Železna Kapla, Suha, Rož, Podjuna, Zilja, ... so bila nadomeščena z grdimi nemškimi različicami (Eisenkappel, Diex, Rosental,...) Slovenec je na Koroškem zaradi takšne ostre in primitivne politike Avstrije izumiral vse od 1. svetovne vojne dalje. In izumira še dandanes. Ta žalosten proces je najbolje ubesedil zamejski pisatelj Janko Messner v enem svojih del, s prispodobo slovenskega kmeta, ki ne uspe prečkati ceste, ker ga kočije povozijo. Sodobna prispodoba za to avstrijsko kočijo pa je prav gotovo bil Avstrijski nacionalistično politik in Koroški deželni glavar Joerg Haider. Med vožnjo skozi slovenske vasi smo si ogledali mesto, kjer je še zadnjič parkiral svoj športni avto. No, mogoče lahko to razumemo, kot eno prvih slovenskih zmag oz. tako, da je on v svoji ozkoglednosti spregledal trdno slovensko čelo in za vedno končal tam.
Sveti Martin z novim ateističnim pridigarjem
Prva večja znamenitost, ki smo si jo ogledali je vas Djekše z gotsko cerkvijo sv. Martina. Gre za najsevernejša slovenska vas, ki je hkrati najbolj ogrožena pred ponemčenjem, saj se je v popisu pred 8 leti za Slovence izreklo zgolj še dobrih 6 % prebivalcev. V preteklosti pa je vas in njene prebivalce varovalo 5 metrov visoko obzidje s stražnimi stolpi okoli znamenite taborske cerkve. Zame, kot astronoma, pa bi bil verjetno najbolj zanimiv zaradi dejstva, da spada med kraje z največ sonca v tem prostoru. Predvidevam da tudi v kraje z največjim delom jasnih noči. Zakaj raje ne objavijo tega podatka?!
Včasih so detajli najbolj zanimivi
Koroška ni velika dežela in ni nam treba prenašati dolgih voženj. Nekaj minut zanimive vožnje skozi gorske gozdove proti dolini in že smo pri gradu Velika Ostravica. Razočaranje! Grad je danes zaprt, odprejo ga jutri. Sam sem se nanj že povzpel, pofotkanega pa nimam. Res gre za lep grad. Tako, da sem tudi jaz danes med razočaranimi. Tolaži me dejstvo, da gre to pravzaprav za edino točko na poti, ki nima prave povezave (razen imena) s slovensko zgodovino.
Detajla z Gospe svete. "Lenin" na tej kontraverzni freski je pravzaprav utapljajoči se nejeverni sveti Peter.
Brez izgube časa se odpravimo raziskovat še Karantanski čas slovenske zgodovine na Gosposvetskem polju. Ogledamo si vse tri postaje, ki jih je moral opraviti novoizvoljeni Karantanski knez. Prva je Krnski grad, ki ga danes ni več. Na njegovem mestu so našli znameniti knežji kamen. Novi vojvoda oz. knez je na njem dobil oblast iz strani kmetov- kosezov. Da bi se jim simbolično približal se je moral odpovedati običajni vladarski noši in obleci tipično kmečko nošo ter priseči, da bo vladal in sodil v dobro ljudi.
Edini (pogojno rečeno) ostanek Krnskega gradu - cerkev sv. Jurija in pa domačin - Korošec, ki na svoj način raziskuje arheološko najdišče
Potem se je odpravil še v cerkev Gospe svete, kjer je dobil oblast s strani cerkve. Sama cerkev je spet v osnovi gotska. Predelave z baroka, rokokoja in renesanse pa dopolnjujejo njeno bogato zgodovino. Znana je po sarkofagu škoda Modesta, ki je začel pokristjanjevati Slovane. V času Rimskega imperija, pa je tu stalo glavno mesto gornjega Norika - Virunum. Mesto ni ohranjeno do danes. So pa v cerkev vgrajeni nagrobniki s tega obdobja.
Gospa sveta outdoor in indoor Tudi vojvodski stol, kjer je naš knez opravil še zadnjo postojanko svojega ustoličevanja, je iz rimskega kamna. To sta pravzaprav dva stola obrnjena s hrbtiščem drug proti drugemu. Drug (zahodni) sedež je zasedal Palatinski grof. Ta pomemben zgodovinski vir še danes stoji na svojem mestu.
Vojvodski stol
Za konec smo si ogledali še mesto Celovec. Haider je pred leti poskrbel, da je knežji kamen iz muzeja "skril" v Land Hous. Vendar ne na varno pred pogledi mene in mojih sošolcev, ki smo ga uspeli videti skozi okno. Mogoče bi bilo veliko več jasno o tem kamnu, če bi raziskali mesto kjer je nekoč stal Krnski grad. Vendar Avstrijci tega ne nameravajo storiti, ker se boje, da bi s tamkajšnjimi izkopavanji prišli do dejstva, da sami kopljejo na tuji zemlji- Slovenski zemlji!
Knežji kamen
Lep zgodovinski pozdrav
Bojan Ambrožič
P.S.
Kar se tiče fotkanja sem do sedaj omejeval skorajda izključno na naravne portrete. Danes pa sem užival tudi ob fotkanju kulturno-zgodovinskih spomenikov. V pomoč mi je bila prijetna druščina iz vrst posebnega (ne)meniškega redu ekskurzijanov.
March 22 Trije treningi v dveh dnehV dolgoročnem planu imam napasti kak gorski ultramaraton. Verjetno bom začel s legendarno tržiško peš potjo T-24, ki jo smatrajo, za kot najtežji gorski ultramaraton pri nas. V 24 urah je treba preteči okrog 70 km dolgo traso čez 10 Tržiških vrhov (Dobrča, Begunjščica, Vrtača, Baba, Košuta, Stegovnik, Storžič ter Kriška gora). Za snovanje tega težkega podviga imam še dovolj časa. Sam pa imam eno prednost. Večina tekačev se namreč sooča s problemom kako prebedeti-preteči noč. Zato tedne pred podvigi načrtno bedijo cele noči. Jaz pa to počnem celo z veseljem!
 Vseh 110 objektov, ki jih je treba poiskati na M maratonu v eni noči
Čez teden dni bo na observatoriju Kobdilj na Krasu potekal že 2. Messierjev maraton. Ne, to nima nobene vezave (razen imena) s športom. Gre za astronomsko tekmovanje v iskanje temnih objektov (galaksij, zvezdnih kopic in meglic). Gre za katalog 110-ih objektov, ki ga je leta 1774 izdelal Francoski lovec na komete Charles Messier (Mesje) z namenom, da bi si olajšal delo in da "nebul" ne bi zamenjeval za komete. Vendar je ta astronom mnogo bolj poznan po tem katalogu objektov, kot po svojih odkritjih kometov. Njegova (in Mecahinova) odkritja so še danes priljubljen cilj amaterskih astronomov, saj je praktično vsa mogoče videti že z manjšimi teleskopi. Vsako leto enkrat konec marca ali v začetku aprila je možno vseh 110 objektov videti v eni sami noči. Takrat se tekmuje
 Vse pripravljeno za opazovanje
Ne dolgo po končanem krajšem gorskem teku okrog Blejskega jezera, sem bil že pod nočnim nebom, da potreniram iskanje znamenitih "M" objektov. Z opazovanjem začnem šele nekaj pred 22. uro. Edino dovoljeno pomoč (poleg zvezdnih kart) pri iskanju mi je izpisek računalniškega programa, ki mi pove v kakšnem vrstnem redu bi bilo najpametneje iskati objekte. Najprej odkljukam "odkljukam" znamenito Orionovo meglico (M 43, M 43), medtem ko pa M 78 ne vidim. Pozicija je prava, a če objekt ni viden to ne šteje. Orion je res že nizko na jugo-zahodnem nebu in ni mogoče da bi bila meglica 10 magnitudi še vidna. Potem pa kar po vrsti s prostim očesom vidno razsuti kopici M 44 (Plejade) in M 45 (Jasli),..... Sledijo za tem še številnih objektov z opisi katerih ne bom dolgočasil. Raje vas povabim, da se mi kdaj pridružite na opazovanju in vam jih pokažem. Omenim bil le M 97- znamenito planetarno meglico Sovo, ki sem jo zaradi difuznosti uspel sploh prvič videti. Ko gre - gre vse! Z opazovanjem sem prisiljen prekiniti ob tretji uri nedelje te, zaradi izjemnega mraza, ki trga. Na sebi sem imel po 3 pare hlač in velurjev ter še zimsko bundo za povrh. Vendar še to ni bilo dovolj. Že skorajda 5 ur čepim ob teleskopu in če bi vztrajal še dlje, bi se nemara še primrznil nanj. Na srečo ne, saj lepila-vlage-ni. Zato se teleskop ni rosil in sem lahko neprekinjeno opazoval. Na koncu uspem odkljukati 47 objektov. Polovico jutranjega neba, ki jo dobro poznam, bom iskal drugič.
Zjutraj si na TV ogledam Planiške polete. Skoki so sigurno meni eni bolj zanimivih športov, ampak tistih ki jih rad samo gledam-od daleč. Pa niti TV prenosa, ki ga s pikrimi izjavami začinja Andrej Stare, ne morem gledati prav dolgo, saj tujci dirigirajo dogajanju na Planiški letalnici. Dvakrat zapored znižajo nalet. Rekorda ne bo. Grem nekam ven. In če je bilo ponoči primerno vreme za astronomsko opazovanje, bo toliko bolj tudi za "kolo"...
 Rekordna znamka je tudi letos ostala nepremaknjena Moje kolo je v razsulu. Bratovo kolo "ukradem" kar iz prijateljevega dvorišča, kjer ga ima zaklenjenega. Dan-ta res lep-izkoristim za obisk še enega naravnega bisera: Pokljuške soteske.   Pa pojdite čez, če si upate
Nastala je na podoben način, kot bližnji Vintgar, ob koncu pleistocena pred 10 000 let. Izdolbla jo je voda talečega se ledenika, ki je prekrival Pokljuško planoto. Danes le še ob večji količini padavin skozi sotesko teče potok Ribščica. Sicer pa gre to za največjo fosilno sotesko v Slovenijo. V dolžini meri skoraj 2 kilometra. Na nekaterih tesnih je široka le nekaj centimetrov in visoka 40 m. Vmesne razširitve imenovane vrtci so pravzaprav stara rečna korita (kot jih imajo še danes Soča, Tolminka, Mostnica, ipd.). Skozi najožji del so že leta 1930 napeljali t.i. Galerije kraljeviča Andreja. Žal se tokrat ni bilo mogoče sprehoditi čezenj, saj so v celoti porušene. Mislim, da bi celo dobremu plezalcu stena delala težave, da bi se prebil čez. Soteska je do nadaljnjega uradno zaprta.
 Naravni most
Glavna znamenitost soteske, je Pokljuška luknja- jama s tremi naravnimi okni. Po legendi naj bi se v njo pred izgonom zatekel naš najbolj znan reformator Primož Trubar. Drugače pa je votlina v preteklosti predstavljala naraven prehod iz doline proti Zatrniku.  
Pokljuška luknja
Res je v dolini polno geoloških znamenitosti. Sem štejemo še naravni most ter 24 metrov visok slap, ki ga je bilo danes mogoče videti v zaledeneli preobleki. Tudi klima v soteski je posebnost, saj je tu neprimerno bolj vlažno in hladno, kot velja za ta višinski pas v katerem se soteska nahaja. Zato najdemo nekatere rastlinske vrste znatno nižje od njihovih običajnih rastišč. Soteska je zaščitena, kot naravni rezervat. Sečnja v njej je prepovedana, razvil se je neokrnjen pragozd. Vsega tega rastlinstva sicer trenutno ni mogoče videt, ker je tu še pol metra snega. Na koncu pedala kolesa poganjam v napol spe. V nogah se pozna teža neprespane noči. Vseeno zelo lep pomladanski izlet v času, ko v visokogorju visi bela nevarnost. Lep izletniški pozdrav Bojan Ambrožič March 14 2. Pomladni tek po ulicah JesenicTako, kot lani je ta tek pomenil začetek tekaške sezone. Zadnjih nekaj tednov sem bil precej slabo motiviran za trening in sem kar nekaj kilometrov prešprical. Več sem hodil, kot tekel ...
 Tudi tek je umetnost
Vreme je bilo pravo spomladansko in res prijetno. Če ne bi malce pihalo, bi bilo že prevroče. Posledice ene najhujših zim v zgodovini, pa so se poznale tudi na trasi proge. Zato se je teklo zgolj po asfaltu do Hrušice in nazaj. S tem je tek postal malce lažji- kot nalašč za ne še prav dobro utečene noge na začetku sezone.
Zbere se nas 50 tekačev. Od tega je dobršen del, če ne polovica, zastopale barve Tekaškega foruma. Najbolj pa me žalosti dejstvo, da je nastopalo zelo malo mladih tekmovalcev-v kategoriji do 18 let celo en sam! Na srečo je bil vsaj otroški tek malce bolje zastopan.
 V zadnjih metrih (foto: Miha Stare)
Štartnemu zavoju je sledila praktično ena sama ravnina do obrata pri Hrušici. Že na začetku se močno zaženem, brez taktiziranja, in sledim Boštjanu Hrovatu ter Janezu Ferlicu. Pa jima ne morem slediti, kaj dosti dlje, kot do konca prvega kilometra, ko tekača šele zares poženeta. Razlika se iz kilometra v kilometer veča. Sam trudim zadržati svoj začeti tempo. Že po drugem kilometru padem v krizo. Ravnina omogoča, da vsaj na videz ohranjam stik z njima. Od obrata dalje je tek veliko lažji, saj gre navzdol. Poleg tega pa srečujem vse tiste tekače, ki sem jih prehitel. Ne vem kdo so, ker sem preutrujen. Po dveh, treh kilometrih spusta kriza nekako mine in imam občutek, da bi lahko obdržal ta tempo še precej dlje, kot 10 km. V cilj pretečem 3 minute hitreje kot lani (klub daljši progi), kot tretji absolutno- za Hrovatom in Ferlicem.
Moj čas: 36 min 12,64 s
URADNI REZULTATI: http://www.zsport-jesenice.si/info.php?id=rez&x=9023
 Medalje je podelil Jeseniški podžupan Boris Bregant, ki je baje celo nek moj (daljni) sorodnik
Lep tekaški pozdrav
Bojan Ambrožič March 08 VintgarPrijetno toplo nedeljsko sonce bi ponavadi naznanilo nov zimski gorniški vzpon. Vendar je v visokogorju zapadel dodaten meter južnega snega, ki je skoraj do skrajnosti povečal že prej ne tako majhno nevarnost proženja plazov. In spet smo na "začetku" zime ...
Pa sem sklenil otvoriti kolesarsko sezono. Cilj je Blejski vintgar. Kljub temu, da je ta svetovno znana naravna znamenitost le nekaj (10) km oddaljena od mojega doma, jo še nisem uspel obiskati. Pa sem med tem, kot ljubitelj naravnih stvaritev, že videl lepo število vintgarjev. Samo ime te vrste soteske naj bi etimološko izviralo iz nemške besede "der Wein", ki se nanaša na obliko prečnega prereza soteske v obliki vinskega kozarca.
 Na hitro opravim osnovna popravila kolesa. Zadnje platišče je skrivljeno in zavore prav tako neuporabne. Zanašam se - bolj upam- da bo le sprednji par parne opreme zdržal teh 40 ali 50 km vožnje. Prvih 20 km je res tako. Zvita zadnja feltna je sicer tako skrivljena, da poplesava levo in desno, sicer pa še nikoli nisem poganjal tako dobro (povprečna hitrost okrog 25 km/h). Pade mi šele na Bledu, pa to zaradi previdnosti in prometa. Še klanček proti Spodnjim Gorjam in že sem pred vstopom v sotesko.
 Amerikanka
Na pot se podam z iste smeri, kot sta se prva dva obiskovalca, župan Jakob Žumer in fotograf Benedikt Lergetporer, pred 118 leti. Izkoristila sta nenavadno nizek vodostaj reke Radovne in se podala odkrivat 1600 m dolgo sotesko. Kljub temu je bil to podvig, saj je soteska s svojimi strmimi stenami neprehodna. Že čez 2 leti so postavili mostičke in galerije ter tako omogočili, da si je sotesko lahko ogledal prav vsak kdo. Bližina Bleda je razlog, da so se lepote soteske razširile po vsem svetu.
  Vintgar na najožjem delu je res šolskega prereza
Vonj po trhlem lesu, luknje na mostičkih mi ne dajejo prav posebnega občutka varnosti. Letošnja zima in teža snega je močno poškodovala galerije. S sotesko opravlja Turistično društvo Gorje, ki med sezono pobira vstopnino, ki naj bi jo namenjali za vzdrževanje. Od oskrbnika sem dobil zagotovilo, da bodo v tem tednu opravili nujna popravila in že čez teden dni odprli sotesko. Za ogled soteske je skoraj nujna nošnja čelade. Padajoče kamenje je lani zadelo nekega fanta in ga ubilo. Brez le te jaz ne vem, če bi lahko tako mirno fotografiral to čudo.
 Slap Šum
Na izstopu soteske je še mogočen 16 m visok slap Šum. Imel sem srečo, da sem tu tik po deževju. Redko kdaj tako šumi, kot je danes, saj je nekaj metrov višje majhna hidroelektrarna, ki mu običajno pobere velik del njegove pesmi - vode.
 Sv. Katarina s Stolom v ozadju
Nazaj na začetek soteske se vrnem mimo romanske cerkvice sv. Katarine čez hrib Hom. Nazaj proti domu me čakajo spusti. Vendar kolo niti tega ne zdrži več. Popolnoma novo sprednje platišče se skrivi. Z dvema jajčastima gumama moram na nek način priti do doma. Le toliko sreče sem na koncu pa imel, da mi kolesi ne odpadeta. Verjetno pa ni bilo daleč od tega. Oh, to so kolesa!
Lep kolesarski pozdrav
March 02 KomnaBohinjci imajo še snega! Tik pod ostenjem spodnjih Bohinjskih gora se v poznem dopoldnevu pripravljam na naskok na Komno. Prav čudno je, da me mulatjera do Doma na Komni ni privabila že poleti. Pot je za hojo popolnoma nezanimiva, medtem ko bi za gorski tek težko našli kaj boljšega. Cikcakasta (skoraj prava) cesta je prepredena s številnimi bližnjicami, ki omogočajo zelo hitro nabiranje "nadjezerske" višine.
  Tudi danes ni bilo pravzaprav nič drugače. Navzdol je bilo zgaženih na stotine bližnjic. En ovinek sicer še hodim po poti, a vidim da tako počasno vzpenjanje po snegu, ki ne zagrifa, ne pripelje nikamor. Zaženem se po bližnjicah navzgor. Sneg je še ravno dovolj mehak, da zimski gojzar prime. Pravi užitek je tako nabirati višino v stilu Dobrče. Razgleda ni, jezero skrito nekje za smrečjem, le od stotin gazi razrit grd gozd. Na srečo se kmalu tako utrudim, da se mi očala debelo orosijo in mi ni treba ničesar več videti.
 S popolno zimsko opremo se mi še res nikoli ni tako prileglo teči. In bilo je vredno - že po 45 minutah sem se znašel v popolnoma novem svetu.Komna
Komna- viskogorska kraška planota- je že sama po sebi odlično razgledišče. Tokrat pa je obsijana s soncem ter zalita s petimi metri snega, ponujala ljubiteljskemu fotografu pravi raj. Če sem prej napredoval s hitrostjo med 800 in 900 m/h, sem sedaj bil 10krat počasnejši. Podrobno sem fotografiral vsak košček pokrajine. Za fotografirati je bilo toliko motivom, da me je popolnoma zmedlo in mi žal ni uspelo nič posebnega.
Bolj kot "hotel" imenovan Dom na Komni, mi je zanimiva Koča pod Bogatinom na Planini na kraju. Tu so imeli zadnji teden tečaj turni smučarji. Zanimivo pa je kako je tu vse zamedel sneg. Nekaj planšarij jim je celo uspelo odkopati. Dve pa je le mogoče zaslutiti, kot dva manjša "griča", ki sem jih na prvi pogled zamenjal za naravna. Na Komni je danes vse enako.
 Planina na Kraju. Večji kup snega desno je pravzaprav koča.
Naredim napako in planino obkrožim po okoliških južnih pobočjih. Precej hitreje in varneje bi bilo, da bi se spustil v dolino, namesto, da sem zgolj zaradi nekaj višinskih metrov hodil daleč naokoli. Varneje pa zato, ker so južna pobočja zelo plazovita. Na večjih strminah v Gracji so bili sproženi (verjetno) le nekaj dni stari plazovi.
 Bela nevarnost
Sestopim navzdol v dolino in po njej malce gori, malce doli, napredujem proti Bogatinskim vratcem. Malo pod vrhom sedla me zajame tako gosta megla, da vidim le dober meter pred sabo. Obrnem. Gaz je sicer dobro vidna, a se ne želim izgubljati. Vreme se slabša.
  Sonce se že zgublja v megli.
Sestopim bolj ali manj po isti gazi. Najbolj zabavna pa je bila vožnja po riti do Koče pri Savici. Sneg se je medtem še malce ojužil, da hoje navzdol v dolino mmalo da ne ni bila potrebna. Kar ni šlo po zadnji plati, se je dalo posmučati z gojzarji.
 Za konec sem si šel ogledati še slap Savico. Poleti je treba plačati! Danes ne, a je malce razočaral, ker ni imel veliko vode. Zamrznjen pa tudi ni bil.
Lep gorniški pozdrav
Bojan Ambrožič
March 01 Debela PečZ Domnom sva se odločila, da gremo s Samostojno skupino pogledat pogledat Debelo peč v Pokljuškem grebenu.
 Sledi zelo kratke opis zaradi kroničnega pomanjkanja časa blogerja. Tako vam bom enkrat skril nekatere podrobnosti o vzponu in vam ohranil užitke ob odkrivanju le teh.
Zato le opozorilo:
Sneg je zelo južen, gaz že večkrat pregažena od čete neštetih gornikov. Nevarnost proženja plazov je na južnih pobočjih zelo visoka. Na večjih strminah se prožijo plazovi, ki sicer načeloma ne dosegajo večjih obsegov.
Hodili smo zmerno, da je bilo dovolj časa za uživanje v snežni puščavi. Jaz pa sem imel dovolj časa za fotkanje.
 Naj bo to foto blog:
 X
 Skoraj puščava
 Atmosferski optični pojav (kateri točno še ugotavljam) - brez astronomije pač pri meni tudi v hribih ne gre
   od IMG_1084.jpg) Planinski sarkazem
Lep vodniški pozdrav
Bojan Ambrožič February 21 Zimski vzpon na Grintovec
Grintovec sem že celo zimo planiral. Sem že mislil iti, pa me je presenetila nova pošiljka snega. Trenutno pa so snežne razmere v gorah načeloma spet varne. Sama gora je poleti zelo lahko dostopen cilj. Zato se na njo da celo teči. Pozimi pa ni treba lezti nobenih grap. Vseeno so pa dnevi kratki, tura pa je zelo dolga.
Razlog zakaj tako pozno od doma
O doma sem odrinil kar prepozno (ob sedmih). Moral sem videti sončni vzhod. Ne, ne - izgovor. Razvadil sem počitniškega poležavanja.
Avto pustim kar pri Domu v Kamniški Bistrici. Cesta je sicer splužena še nekaj 100 m dlje, ampak moj ducat let star avto ne prenese snežnega rejlija. Ni smisla tvegati pločevine, zato da bi si skrajšal pot za 5 min huje. Do tovorne žičnice pa se pride samo z džipom.
Pot do žičnice v Koncu se mi sploh ne vleče. Na pol jo pretečem.
Od tod najprej sledim gazi, ki poteka po normalni letni poti. Sneg se zelo slabo predira -gojzar ne prime - in je precej nerodno za hodit. Strmina je še zmerna, zato še ne razmišljam o derezah. Po slabe pol ure poti (od žičnice) pa naletim grapo. Sneg v njej pa se dovolj vdre, da je korak varen. Hoja je sicer bistveno napornejša, a se vsaj vzpenjam direktno. Vendar bistveno manj, kot na Stol, ker se vdira trikrat manj (zgolj do gležnjev). Tako toplo je, da sem v kratki majici. Vse bolj proti vrhu Kokrske doline pa sneg postaja vse trši. Krpe južnega snega so vse redkejše. Hoja brez derez pa nemogoča. Zaradi varnosti zadnjo strmino do Kokrskega sedla prehodim še s cepinom, saj bi se zgolj s palicami, v primeru padca, v tako ledenem snegu, bilo nemogoče ustaviti. Sneg je ponekod tako trd, da se še cepin komaj zapiči.
Ko je bil sneg še dober in potem ko ne.
Na vrhu sedla je veter zamedel slikovite opasti, katerim se pa je mogoče popolnoma izogniti. Snega je toliko, da gre jeklena vrv tovorne žičnice pod snegom. Pod snegom je ostal tudi drog vetrne elektrarne. Toliko za predstavo koliko snega je v visokogorju. sicer pa je mene zanimala predvsem zgornja plast. Ostalih plasti niti nisem videl in sem upal, da jih tudi ne bom (da se ne bi odtrgal plaz).
Opast in žičnica
Do sedla sem hodil dobri dve uri in nadoknadil nekaj prespanega jutra. Vseeno sem se odločil, da bom obrnila mestu vzpona, če ne bom na vrhu do dvanajstih. Torej, da bo dovolj časa za počasen povratek in še nekaj za rezervo.
Ogledam si sam Grintovec in predvideno smer vzpona. S sedla je lepo viden najtežji prehod do Ovnovih čir. Ni videti zgažen. T.i. Streha pa ni vidna, a navadno ni tehnično zahtevna. Ne obiram se preveč in nadaljujem vzpon. Do doline Jame, tik nad kočo, se lahko šlepam po gazi nekega alpinista. Naprej sem sam.
Poleti in pozimi
Omenjen prehod mi ni težko zlezti, ker je snežišče na strani roke s cepinom. Snežna podlaga pa je tudi v redu. Vem, da poleti ta del zgleda kot "balkon". Najmanj trije metri snega so jo morali zasuti. Kasneje je vzpon tehnično nezahteven. Hoja z derezami in s cepinom pa še vedno velja. Sneg je preveč trd in mestoma leden.
Paziti je le treba malce na orientacijo. Jaz sem se na turo kar se orientacije tiče pripravil tako, da sem pregledal fotke poti, ki sem jih posnel poleti. Takrat-2 leti nazaj- sem bil res navdušen fotograf. Slikal sem čisto vse. Posnel sem celih 350 fotk Grintovca! Vem, da bi vsakega zgrabil infarkt od dolgčasa, če bi mu pokazal vse te fotografije. So mi pa do sedaj prišle že dvakrat prav. Lani sem jih uporabil, kot pripravo na Gorski tek na Grintovec. Danes pa sem s pomočjo njih vedel kam moram napeljati gaz. Ne, sicer pa ob normalnih (nemeglenih) pogojih orientacija ni zahtevna. Zapomniti si ji treba le omenjen prehod.
Smer vzpona
Tehnično, orientacijsko je gora lahka, fizično pa je med najbolj zahtevnimi. Čas za vzpon, ki sem si ga določil se izteka. Po treh in pol urah hoje sem na Strehi. Ta oblika gore ti daje ves čas občutek, da boš čez 15 korakov na vrhu. Pa ne!- vrh se izmikajoče pomakne še za 15 korakov. Napor je velik.
Pogled nazaj proti Cojzovi koči na Kokrskem sedlu
Le nekaj minut pred poldnevom se veselim, da se vrh ni pomaknil višje. Dovolj visoko je! Zaradi količine snega prav gotovo višje od 2545 m. Utaborim se nekaj metrov pod vrhom kjer ne piha in uživam v samoti ter razgledu.
Razgled: Kočna in Dolge njive
Sestop je bil zelo enostaven, ker sem sledil svoji gazi v dolino. Le tisti prehod mi je vzel precej več časa, ker je bi cepin v napačni roki. Zato sem tam dol zlezel ritensko. Nisem si upal privoščiti napake. Tudi sestop s Kokrskega sedla je bil počasen. Dokler so na nogah dereze prostora za padec ni. Nižje v dolini sem naletel na še en snežni plaz. Ponašal se je z dovolj snega, da sem se brezskrbno lahko vozil po riti. Škoda, da ni bilo tak sneg na celi gori.
 Končno dober sneg- prav ironično- snežni plaz
Časi hoje:
Kamniška Bistrica-Konec: 32 min
Konec-Kokrsko sedlo: 1 h 38 min
Kokrsko sedlo-Grintovec: 1 h 20 min
Kamniška Bistrica-Grintovec: 3 h 42 min
Grintovec-Kokrsko sedlo: 1 h 15 min
Kokrsko sedlo-Konec: 1h 15 min
Konec-Kamniška Bistrica: 25 min
Grintovec-Kamniška Bistrica: 3 h 1 min
Skupaj tura: 7 h 28 min
POZOR!
Lep gorniški pozdrav
Bojan Ambrožič February 19 Zimski vzpon na Stol O Stolu sem pa pisal že (pre)večkrat:
Zadnji dni je pihal močan severni veter. V Završnici kar po cesti ležijo raznorazni predmeti, ki jih je v kupih nanosil veter. Cesta spominja na cigansko dvorišče.
Proti Valvazorju se kar dobro zaženeva (pripravil sem brata, da je šel z mano). Vendar je pot tako poledenela, da se počutiva kot nemočna osla na ledu.
 Smer vzpona
Od Valvazorja naprej pa lahko izbirava svoj korak, saj na srečo ni zgaženo! Do Žirovniške planine prečiva spodnji del nekega plazu. Vzpon nadaljujeva po žirovniški poti. Ne drživa se je dolgo in se zagrizeva naravnost navzgor po neki grapi. Vdira se povsod najmanj do kolen. Na srečo! Na srečo zato, ker se predre dovolj, da sneg drži in da ni potrebno da na pol plezava z derezami in cepinom.
Dolga-neskončno dolga gaz
Je pa to zame tudi hud fizični izziv. Gaženje je tako naporno, da je brat zdržal samo 5 korakov, potem pa se je zgrudil od napora. Dober kilometer in kakih 600 m višinske razlike gazim dve uri. Pa še ni konec.
Po grapi med Malim in Velikim Stolom se vzpneva na greben. Veter, ki je celo v dolini napihal cele zamete, je tu še toliko močnejši. Ob močnejših sunkih se s cepinom zasidrava, da ne izgubiva ravnotežja. Prav skozi mene je šel vrtinec. Sam po sebi nič neprijetnega, a ker je nosil s seboj ledene kristale, ostre kot bodice, mi je pordečil nezakrito kožo na obrazu. Vršni greben je bil leden. Dereze ne bi bile odveč. Po 4 urah hoje in 3 urah non-stop intenzivnega gaženja je vrh - zasluženo- dosežen.
  Vsak se je vzpona veselil na svoj način
Sestop pa je bil prava nagrada. Gaz uporabiva, kot tobogan in se po njej popeljeva 1 km globoko, do Žirovniške planine. Kar je prej vzel tri ure naporov, je bilo dol grede po riti premagano v pol ure. Da se spustiti po plazu čisto do Žirovniške planine. Hoja skorajda ni potrebna.
 Tobogan v dolino
Bojim pa se, da od najine gazi ni kaj več veliko ostalo, saj veter hitro zakriva sledi. Sama sva komajda opazila svoje- le uro ali dve zatem, ko sva jih naredila.
 Lep gorniški pozdrav
Bojan Ambrožič |
| ||
 od IMG_3272.jpg)
Začnem v svojem ritmu in v prvem krogu celo povedem. Ne popustim bistveno, pač pa danes še ne ogrete noge dobijo pravi zagon in me povozijo. Padem na šesto mesto in se ne naprezam preveč. Zmaga je šla zanesljivo v roke Petru Letnarju, ki bi ob še kakem krogu več za krog zadaj pustil vso konkurenco.
) - in ...
V primeru, da se sam tudi kdaj lotim takega iskanja zlata o tem prav gotovo poročam
 od Nova Bitmap Image (2).jpg)
 od IMG_2151.JPG)
.jpg)
Po obdobju monsunskega dežja je bil 1. maj topel in sončen. Je to pomenilo, da smo s te višine opazovali prve sončne žarke delavske zmage nad gospodarske krize? Upam. Želim si tako!
TA
TURA JE TAKO FIZIČNO, KOT TEHNIČNO ZAHTEVNA. JAZ SEM FIZIČNO ZELO
DOBRO PRIPRAVLJEN ŠPORTNIK- GORSKI TEKAČ. ZATO SO ČASI HOJE LAHKO
PRECEJ DALJŠI: V TEM PRIMERU VODNIKI PREDPISUJEJO 5 UR ZA VZPON IN 4
URE ZA SESTOP - V KOPNIH RAZMERAH! V SNEŽNIH RAZMERAH PA SE LAHKO ČASOVNA RAZDALJO TUDI DVAKRAT PODALJŠA! PREDEN SE ODPRAVITE NA TURO SE PREPRIČAJTE DA STE DOVOLJ PSIHO-FIZIČNO PRIPRAVLJENI. OBVEZNO SE POZANIMAJTE O SNEŽNIH RAZMERAH IN 
