Ekskurzija je bila tedaj v planu že najmanj pol leta. Potem pa 14 dni pred odhodom naša profesorica izve, da so si pri Alpetourju, ki naj bi organiziral izlet, zmotili glede termina. Pojavile so se še druge napake in spraševal sem se, če bomo sploh šli. Tako, da z ekskurzijo nisem imel prevelikih pričakovanj.

Odhod v zgodnjih jutranjih urah je pomenil vstajanje že ob pol treh zjutraj. Ker sem astronom, me to ni obremenjevalo. Raje sem si misli napolnil z ogledi čudovitega jutranjega nočnega neba, kot pa da bi mislil na neprespanost. Sploh pa nisem mogel mimo svetlega Aldebarana, ter očitno že precej svetlejšega Marsa. Še kak mesec pa bo opozicija! Juhej!

Prispem v Radovljico ter z družbo čakam na avtobus in profesorja Italijanščine s katerim imam namen še enkrat premeriti še vedno zvezdnato nebo. Prvi na moje začudenje prispe točno, drugega pa ni! Nastane panika. Upravičeno si mislim (pa prav gotovo ne edini), da bo na tej ekskurziji res šlo vse narobe. Kasneje ga z enourno zamudo, le poberemo na Karavankah. Pravega opravičila ne najde.

Naprej gre presenetljivo gladko. Po čudoviti Turski avtocesti drvimo proti Salzburgu in naprej proti Linzu. Snežni jeziki s povsem pobeljenih Visokih Tur segajo globoko v dolino in se ustavljajo tik pred avtocesto. Ti razgledi nam skrajšujejo ure vožnje. Pri Linzu zapustimo avtocesto ter se vozimo po zanimivi Severoavstrijski hriboviti pokrajini.

Po opravljenih mejnih formalnostih na Avstrijsko-Češki meji, se zapeljemo do prve menjalnice. Namreč na Češkem, kljub temu, da so že dobra 3 leta v Evropski uniji, še vedno nimajo Evrov. Uporabljajo Češke Krone ter (100 krat) manj vredne Halere. Za Evro se dobi med 26 in 27 Kron. Ker priznam, da še vedno nisem najbolje vajen v Sloveniji še vedno svežega Evra, sem se rahlo bal kako bo s preračunavanjem vseh treh valut. Vendar, ker je ena Krona vredna slabih 10 bivših Slovenskih tolarjev, s tem ni bilo težav.

Naprej se vozimo po Čeških regionalnih cestah. Vozimo se že 7 ur in pot se začne kar vleči. Kamorkoli pogledaš pa samo ena in ista enolična pokrajina, ki jo sestavlja rahlo valovit teren s številnimi jezeri.

Prispemo do mesta Češke Budjevice, ki je znano po svoji pivovarski industriji  – po znamenitem pivu Budweiser, ki je poleg avtomobilske znamke Škoda najbolj znano Češko izvozno blago. Sklenem, da ga bom kasneje vsaj poskusil.

Po 10 urah vožnje smo končno spet na avtocesti, ki gre skozi predmestja Prage. Tudi velika gneča na cesti nas opozarja, da vstopamo v milijonsko mesto polno prometnega kaosa. Ob dveh popoldne končno prispemo in vesel sem, da si po dolgotrajnem sedenju, lahko spet dobro pretegnem noge.

Kovač kuje za pir

S parkirišča se najprej odpravimo do Staromestnega trga kjer si ogledamo zvonik z znamenito astronomsko uro. Ta prikazuje lokacijo Sonca, Lune ter zodiakalno znamenje. Na istem zvoniku pa je vsako uro mogoče opaziti tudi mimohod 12 apostolov. Ta dogodek si je prišla ogledat ogromna množica turistov. Na sploh pa sem bil presenečen nas turistično obiskanostjo Prage. Čisto nič ne zaostaja za Londonom, Parizom ali Benetkami. Le nekdo izmed njih pa se ni menil za slavne palače, mogočne cerkve ter katedrale. Šlo je za skupino Irskih navijačev, ki so kar sredi trga (popolnoma opiti) zaigrali partijo nogometa. Žoga je mnogokrat letela tudi proti nič hudega slutečim turistom.

Partija nogometa sredi Prage

Na zunaj si še s tega trga ogledamo rojstno hišo pisatelja Franza Kafke.
Sledil je ogled Wazlawski Namesti – Vaclavskega trga. To je verjetno poleg Karlovega mostu osrednji središče dogajanja v Pragi. Dobimo prosti čas, ki ga izkoristim za prekrižanje Prage pod dolgem in počez ter fotkanje. Med drugim me pot zanese mi Karolinške univerze. Ne fotografiram je, saj se mi zdi čisto običajna “sodobna” univerza, ki jih v svetu ne manjka. A mi je kasneje žal, saj vodička naslednji dan čisto slučajno omeni, da gre za Karlovo univerzo, ki je verjeli ali ne prva univerza v Evropi. Čas si krajšam še z ogledom nastopa dekliške plesne skupine.

Trebušna plesalka

Prvi del ogleda Prage je za nami in odpeljemo se proti Hotelu. Zaradi novega termina so izbrali za eno noč čisto drugi hotel. Tako da nisem vedel kaj naj pričakujem. Pa saj mi je bilo vseeno, saj je šlo samo za eno noč. Za hotel se izkaže niti ne preveč od centra mesta oddaljena visoka socialistična stolpnica. Namestimo se v solidno opremljene apartmaje. Še bolj pa se razveselim razgleda na Prago s te višine

Naš hotel

Potem pa se odpravimo v tipično Praško pivnico na večerjo. Nočni pogledi na Prago so čudoviti, sploh odsevi v reki Vltavi. A fotografije žal tega ne uspejo pokazati. Zelo dobro mi dene ta kratek večerni sprehod. V pivnici pa nas že čakajo lepo pogrnjene in postrežene mize. Vsak dobi kar 3 vilice, nekaj nožev in žlico. Nisem vajen jesti zunaj zato sploh ne vem kako se pravilno uporablja tak pribor. Pričaka nas tudi živa glasba s strani veselega harmonikarja.. Pozna se mu, da je v pivnici in da je že nekaj spil. Tako njegova glasba dobi “zanimive” tone. Priznati pa je treba da je igral res s svojo dušo.Tudi mi si naročimo vrčke tipičnega češkega piva, da nazdravimo, ker menda na Češkem ne bomo pili kokakolo. Sploh pa ne v pivnici. Sicer priznam, da ne maram alkohola in ga ne pijem, ker ne vidim dobrega razloga v tem, da si pijan. Ampak, je tu šlo za zelo zmerne količine ob posebni priložnosti. Verjeli ali ne: “Šlo je za moj prvo pivo v življenju!”Med tem pa sem si poskušam razložiti kako lahko, kot glavna jed hkrati nastopata telečje meso z omako ter smetana z marmelado. Verjemite mi, a je šlo za še ene “nenavadne” okuse.

Kaj naj s tem?!                                                      Prvega ne pozabiš nikoli

V poznih večernih urah se vrnem v hotel k počitku. Pa smo res šli spat? Ha, prav gotovo! Na žalost je bila noč oblačna in nisem mogel opazovati zunaj, pa sem opazoval dogajanje znotraj.

 

Fantje znajo nazdravit

Zjutraj me pa navduši še ena nova stvar. Hotel ima namreč kar 20. nadstropij. Lahko bi uporabljal dvigala. Ampak ne, so prepočasna! Ne morem si kaj, da ne bi vsa ta nadstropja premagal po stopnicah. In to po večkrat! Kakšen super tek! In kakšna dobra jutranja rekreacija za se do konca zbudit. Teči navzdol je pa tako adrenalinsko, kot v lunaparku. Ko sem prišel v pritličje se mi je pošteno vrtelo.

V ranem jutru sem naletel na skorajda neskončne stopnice

Po zajtrku je sledil ogled grajskega kompleksa Hradčanov. Gre za skupino palač ter katedrale, ki stojijo na hribu nad mestom. Ne gre pa to za eno stavbo, ker je vsak vladar kaj novega dodal tekom večstoletne zgodovine tega največjega grajskega kompleksa na Češkem. Posebnost so pročelja, ki so nekakšne praskanke. Naneseni sta dve plasti ometa. Ena je običajno spraskana v različne, običajno “pisemske” vzorce. Ogledamo si tudi menjavo straže pred predsedniško rezidenco. Z vojaki se tudi fotografiramo. Tu stojita tudi dva visoka stožčasta drogova za zastavo, ki sta delo našega arhitekta Jožeta Plečnika. Tu stoji tudi Plečnikovo stopnišče.

Plečnikov prispevek v Hradčanih ter katedrala sv. Vida

Na to stopimo naprej do ogromne gotske katedrale Svetega Vida. Njeni ladji se križata v obliki Kristusovega križa. Žal tega s tal ni mogoče videti. Kljub temu pa me navduši čudovito pročelje, kot tudi številni umetelni kipi. Za ogled notranjosti ne zberemo poguma, saj se nabere dolga vrsta za vstop. Nekateri turisti so se znašli prav po ribiško z ribiškimi stoli ter tako lažje premagovali čakalni čas za vstop. Potem se naprej pomaknemo proti Zlati ulički. Tu si ogledamo hišo v kateri je Kafka nekaj časa živel. Ogledamo pa si tudi muzej orožja in še kasneje muzej mučilnih naprav. Za tem sestopimo z grajskega griča ter se sprehodimo čez Karlov most. Gre za mogočen črn obokan most iz leta 1357, ki se pne nad reko Vltavo. Na vsakem koncu ga stražita visoka stražna stolpa. Je pravo središče dogajanja v Pragi, kjer se gnetejo številni slikarji, glasbeniki ter drugi bolj ali manj čudaški umetniki.  Naprej se napotimo proti nekdanji srednjeveški židovski četrti Prage. Tu si imamo namen ogledati židovsko pokopališče. Ker so Židi živeli v ograjenih getih z zelo malo prostora so svoja pokopališča postavljali kar znotraj le teh. In to na izredno majhnem kosu prostora. Tako so nagrobniki povsem eden pri drugem. Ker pa kljub temu ni bilo dovolj prostora, so stare nagrobnike zasuvali ter nad njih postavljali nove. Tako je na tem prostoru baje v 8 nadstropjih verjetno koli 80 000 nagrobnikov. Žal smo si te lahko ogledali le skozi zaklenjena vrata, ker je bilo pokopališče takrat zaprto. Spotoma smo si ogledali še spomenik študentu Janu Pallachu, ki se je zažgal v znak protesta proti Ruski okupaciji. Potem pa smo imeli del popoldneva prosto za lastne oglede ter okrepčilo. Pravzaprav nisem vedel kaj naj počnem toliko časa. Ker pa je sošolec izgubil dragoceno bundo v hotelu sva se namenila nekako iti ponjo. Hotel pa je bil pa na drugem koncu mesta. Praga ima sicer gosto mrežo tramvajev, a se nisva želela izgubljati. Zato sva se odločila za taxi. Moja prva vožnja s taxijem je tako izgledala zelo vratolomno, saj se je voznik precej zanašal na svoje poznavanje Prage. Neko voznico pa je kar z avtomobila pošteno nadrl. Vendar vrnila sva se cela in z bundo. Postal sem strašno lačen. Opazil sem celo verigo McDonaldsev, ki so verjetno tu zelo priljubljeni. Že več let nisem jedel fast fooda, zato se le odpravim v enega izmed njih. Ampak tek me ob ogledu “restavracije” kar nekako mine, saj opazim na kako grozen način ta stvar funkcionira. Šlo je za ogromno restavracijo v dveh nadstropjih s številnimi mizami. A kljub temu je bilo skorajda en mogoče kam sesti. Ljudje s se  povsod dobesedno basali s hrano.  Sedaj mi je popolnoma jasno od kje debelost Američanov. Vesel sem, da v bližini mene ni nobene take restavracije.

http://www.dailymotion.com/swf/4PvIRFLTF8kgZldc2

Menjava straže

Zvečer se odpravimo proti drugemu hotelu, ki naj bi bil bolj  preizkušenj. Bil je enak kot prejšnji. Bivša socialistična stavba Ruskih oficirjev. Osebje pa ravno nič prijaznejše, kot omenjeni. Težili so za prav vsako reč. Še dobro, da je vodička malo posredovala. Spet sem se razveselil številnih stopnic te stolpnice ter razglednih fotk z vršnih nadstropij. Prispem v 20. vršne nadstropje, ko me nek uslužbenec vpraša če fotkam. “Yes,” sem presenečeno odvrnil. Tip mi je odklenil vrata za na streho in mi dal 2 minuti na voljo. Čas sem izkoristil snemanje 360° večerne panorame ter nekaj posameznih fotk Prage.

http://www.dailymotion.com/swf/UAIZwte0rTNnOldxe

Večerni razgeld na Prago s strehe hotela

Znočilo se je, za početi pa ni bilo nič. A na srečo je bil v bližini nek pop koncert. To je bila še tretja stvar katero sem v Pragi počel prvič v življenju – torej bil na koncertu neke glasbene skupine.

Nekoliko sem se odmaknil od prizorišča, da me luči ne bi preveč slepile. Opazoval sem prekletstvo svetlobnega onesnaženja v Pragi. Svetla ozvezdja so bile samo svoje blede sence. Temnejša ozvezdja pa sploh niso bila vidna. S trudom se je videlo zvezde tam nekje le do dobre 3. magnitude.

Po zelo dobrem zajtrku smo se že kar precej zgodaj namenili odpravit s Prage proti Češkim gradovom. Vendar težaki v hotelu nas niso spustili. eno uro so nas zadrževali, ker niso želeli vrniti akontacije za sobe. Po posredovanju vodičke, ki je govorila celo z direktorjem hotela so nam denar navsezadnje le vrnili.

Portreta

Pot na jug je bila tudi precej dolgočasna. Med vožnjo smo opazili le grad Konopište s svojo lovsko zbirko. Naš cilj pa je bil grad Hluboka nad Vltavo. Gre za čudovit bel dvorec s francoskim parkom pred njim. Notranjost gradu je še lepša, kot bela zunanjost. Vendar fotografirati notranjosti niso pustili. Slikati na skrivaj in tvegati, a mi bodo fotoaparat pa nisem želel. Sploh zato, ker sem imel narejenih že več kot 600 fotk. Sprehodili smo se skozi številne sobane in sobe. Vsaka zase pa je nekaj posebnega, saj so okrašene ter poslikane do zadnje najmanjše podrobnosti. Baje so samo za eno en okvir ogledala tesarski mojstri potrebovali celih 17 mesecev. Zanimiva je bila tudi bogata knjižnica z 12 000 knjigami ter globusom sveta in neba. Tudi zbirka takratnega orožja in oklepov je neprimerljivo večja z zbirko kateregakoli slovenskega muzeja.

 

Grad Hluboka

Potem smo se odpravili do najlepšega Češkega mesta – Češkega Krumlova, ki leži na okljuku reke Vltave. Je nekakšna mešanica Kostanjevice na Krki in Pirana. Vsaka hiša je čisto nekaj posebnega. Zato ni čudno, da je v celoti pod UNESCO-vo zaščito.
Kakšen raj za ljubitelja fotografiranja! Za konec pa smo si ogledali še grad nad njim. Posebnost tega gradu je ta, da stoji na nekakšnem akvaduktom nad mestom. Za Hradčani je to drugi največji grad Na Češkem. Znotraj ni tako bogato okrašen, kot Hluboka. Vendar se še vedno ponaša z zelo zanimivo zbirko slik, fresk ter pohištva s tega časa.

Češki Krumlov s svojimi zanimivimi skritimi kotički

Za tem smo opravili le še kratek obcestni postanek za zadnje nakupe in menjavo denarja. Potem pa vožnja po bolj ali manj isti poti nazaj proti domu.  Vožnja pa se mi sploh ni tako vlekla, kot sem mislil, da se mi bo. Tudi danes zjutraj sem vstal popolnoma spočit ob precej zgodnji uri. Sedaj, ko (že 2 uri) pišem ta blog sem vesel, da sem se ekskurzije udeležil, saj sem spoznal in videl veliko novega. Kljub začetnim spodrsljajem Alpetourja je ekskurzija popolnoma uspela. No sem pozabil omeniti to, da je nad nami bedel popoln trio profesorjev, ki je našel idealno razmerje med našo svobodo ter še spremenljivim šolskimi omejitvami svobode.

Se vidimo na naslednji turi ter lep pozdrav!

Bojan Ambrožič