Za regeneracijo po treningih ter v lovu za razgledi sem se odpravil
na Grintovce. Včeraj sem namreč izkoristil slabo vreme da sem si ogledal
progo na Veliko planino, kjer bo 5. septembra potekalo svetovno
prvenstvo v gorskem teku. Vi ne veste kako si želim da bi lahko branil
Slovenske barve na tej tekmi! Vendar prav vse je odvisno od mene.
Naslednjo nedeljo bom moral izvesti vnovičen
čudež, če sem želim prebiti med najboljših 6 tekačev, kar pomeni
pridobiti vstopnico za svetovno prvenstvo. Ne, ne bo lahko! Ne sodim v
krog favoritov, to mi je jasno. A ne bom vrgel puške v koruzo še pred
samim štartom in zato vas vse vabim da se mi v nedeljo pridružite na
Veliki planini in da navijate za vse nas tekače, ki se bomo borili na
tej zares izjemno težki progi. Se vidimo!

Letošnje svetovno prvenstvo v gorskem teku bo gostila Velika planina

Turo sem začel na precej velikem parkirišču pri kmetiji Suhadolnik. Cesta do kmetije je večinoma dobra, na nekaj odsekih pa je nujno potrebna popravila. Povedano drugače: novejšega avtomobila bi mi bilo škoda razbijati na tistih luknjah in bi v tem primeru štartal kar v vasi Kokra.

Kočna z Grintovca (Arhivski posnetek iz leta 2007. Bi dal današnjo fotko, pa je bila Kočna v megli)

Spraševal sem se že in čudno se mi je zdelo zakaj vsi tečejo na Kokrsko sedlo s Kamniške Bistrice in le redko kdo s Suhadolnika. Obstajata sicer kar dve različici poti. Leva pot se imenuje Čez Taško in je označena kot zahtevna pot. Zato mi je bilo jasno da je verjetno prenevarna za tek. Desna pot pa so poimenovala Stara pot in naj bi bila navadna lahka pot. Pa sem šel najprej preverit kako je s to potjo. Na začetku ni res nič posebnega in povsem spominja na tisto v Kamniški Bistrici. Potem pa se nenadoma umakne proti zahodu pod skalnata pobočja Kalškega grebena. Mestoma postane tudi izpostavljena, vsekakor pa prenevarna in preozka za varen tek. Po uri hoje se poti spet združita.

Bivak v Kočni

Nekaj minut hoje višje sem zavil na pot proti Kočni. Ta se kot dolga in osamljena prečnica počasi in skorajda naravnost vzpenja proti meliščem pod Kočno. Presenetilo pa me je kako je ta steza neuhojena, kakor da bi bila zgolj pozabljena lovska steza. Vendar pa je bila ravno zaradi tega toliko lepša, ker ni kvarila izgleda gorskim tratam.

Grbinasti kraški travniki s Kalškim grebenom v ozadju

Za tem se po obsežnih meliščih začel vzpenjati proti Kokrski Kočni. Kalvarija z eno besedo! Že dolgo se nisem tako namučil s hojo, mogoče je le še gaženje snega bolj naporno. Višje, od zgoraj pa sem še od čreda gamsov dobil pošiljko skal. Čelada je obvezna, saj je vse zelo krušljivo. Sploh potem ko se rešimo melišč je še pol ure hoje po skalnatem terenu, ki zna biti nevarno za zdrs, ker je na skalah naložen droben grušč.

Gamsa

S Kokrske do Jezerske Kočne sploh ni daleč. Relativna višinska razlika je zgolj (varljivih) 20 metrov. Ampak pot poteka zelo izpostavljenem vzhodnemu pobočju, ki zahteva vso previdnost. Razgled z gore bi moral biti markanten, vendar se je navlekla megla. Po svoje je bila to sreča, saj ni bilo tako vroče.

Na Jezerski Kočni je malo prostora

Z Jezerske Kočne sem nadaljeval navzdol proti Zdolški škrbini. Tu velja omeniti detajl poti, ko v spodmolu prehod postane tako ozek da je treba sneti nahrbtnik z ramen da se lahko splazimo skozenj. In ker v naravi nobena stvar ne nastane kar tako sama od sebe, sam sumim da je spodmol najverjetneje posledica manjšega tektonskega preloma.

Tu skozi se je treba plaziti

Naprej proti Grintovcu je treba prečiti še manjše snežišče. Lahko bi se mu izognil, a ker sem že celo turo s seboj tovoril cepin, sem ga vendarle prečil. Zato cepin na poteh, ki sem jih danes obhodil ni nujen. Cel dan sem lahko užival v samotni hoji, šele na Grintovcu sem naletel na mravljišče ljudi. Pač najvišji vrh je navadno najbolj obiskan, Kočna le 18 m nižja (od Grintovca) pa je deležna nekajkrat manjšega obiska.

Do Grintovca je še daleč

Sestopil sem prek Kokrskega sedla in Taške in se tako skorajda docela izognil ponavljanju poti. Pot čez Taško je lepo speljana in izjemno dobro zavarovana z lestvami in jeklenicami. Varoval je tu skorajda preveč, na Kočni pa sem imel občutek da je bilo ravno obratno.

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič

 

Gorski mak (Papaver alpinum) …

 

… nastopa v več barvah