TOMINŠKOVA POT NA TRIGLAV

Minilo je skorajda točno 5 let od mojega prvega vzpona na Triglav. Takrat je seveda šlo za lahko dvodnevno varianto s Kota ter z nočitvijo na Kredarici. Potem me Triglav dolgo ni več zanimal, saj je preveč obljuden. Vendar tokrat sem si pripravil poseben izziv, da je gora postala spet zanimiva. Odločil sem se za vzpon in sestop v enem dnevu.

Ker sem vedel kaj me čaka naslednji dan, celo noč nisem mogel zatisniti očesa, pa čeprav je bilo to tako potrebno. Ves čas se samo razmišljal o tem, če slučajno nisem na kaj nisem mislil in če sem pozabil na kak pomemben kos gorniške opreme. To mi “celo” noč ni dalo spati. Od doma se spravim ob pol petih zjutraj. Ob pol šestih pa sem že pri Aljaževem domu Vratih pripravljen za odhod.  Presenečen ugotovim, da še zdaleč  nisem edini, ki se ob tej rani uri z naglavno svetilko odpravlja napasti Triglavsko severno steno. Odločil sem se za vzpon po sloviti Tominškovi poti. Pot se odcepi levo pri velikem klinu od poti, ki vodi naprej proti Bukovlju in poti čez Prag ali Plemenice. Sprva se ta pot (od pol ure do eno uro) cikcakasto vzpenja po gozdu ter postaja vse bolj strma. Nekaj časa hodimo tudi po seriji stopnic. Potem pot pripelje pod steno. Tu sem pospravil palice v nahrbtnik in si nadel čelado.

Čelado obvezno na glavo!

Čelada je že praktično obvezen pripomoček za hojo po zahtevnih in zelo zahtevnih zavarovanih plezalnih poteh, kot je ta, ki jo pravkar opisujem. Že divjad lahko sproži kamenje, medtem, ko pa pot tu mestoma cikcaka po steni in hitro se lahko zgodi da pred nami hodeči, nenamerno seveda, kaj sproži proti nam. To je tudi eden izmed razlogov zakaj je bolje oditi v gore zgodaj. Jaz se tega sicer nisem imel bati, ker sem bil tako ali tako med prvimi, večino tistih, ki pa so bili pred mano pa sem v naslednji uri prehitel.

Pot je izredno razgledan: pogled proti Plemenicam in Luknji

Pot je izredno dobro označena. Toliko markacij še nisem videl nikjer. Markacije so namreč na vsakih nekaj metrov, vendar se je kljub temu zgodilo, da je skupina planincev pred mano zalutala nekaj korakov v napačno smer. A sem hitro reagiral in jim pokazal pravo pot. To sicer ni nič slabega in se zelo hitro zgodi, če preveč bezljaš. Pomembno je pravočasno (sploh na takih poteh) ugotoviti, da si na napačni poti, preden zares zaideš. Šele tedaj lahko nastanejo resne težave…. Običajno pa je tako da je prava pot le nekaj korakov stran, le obrniti se je treba.

Začetek plezalnega dela poti
Pot se izmenično strmo vzpenja in  uravnava na skalnih poličkah. Razgled je res fenomenalen, ko si enkrat nad gozdno mejo. Za informacijo kako visoko si poskrbijo oznake. Pot ni tako strašno zahtevna, kot se sliši na prvi pogled. Le nekaj mest na celi poti je takih kjer se je treba malo bolje prijeti, drugače pa je za varnost odlično poskrbljeno. Na čisto vsakem malo bolj izpostavljenem mestu so nameščeni klini, klanfe in jeklenice. Če obvladate uporabo le teh s to potjo ni težav. Prav nasprotno! Meni je bila pravi užitek tako da se sploh nisem ustavljal razen za fotografiranje.

Tominškova pot

Po 2 urah in 20 minutah sem bil že na mestu kjer se moja pot združi s potjo, ki gre čez Prag. Nekaj minut kasneje sledi razpotje kjer se lahko odločite še za ovinek do Staničeve koče ali pa lahko uberete direktno pot, ki gre proti Triglavskemu domu na Kredarici. Pot tu poteka preko Kotla, ki je bil še pred nekaj 10 leti popolnoma prekrit s snegom. Vendar sem jaz opazil sneg le v nekem kotliču ob poti  ter še manjšo zaplato umazanega snega, ki je prekrival pot. Zabavno je bilo stopiti na sneg in to sredi avgusta! Vendar je realna slika klavrna saj je učinek globalnega segrevanja zelo močno prizadel Triglavski zeleni sneg – Triglavski ledenik. Teh nekaj zaplat snega pod steno Triglava si že kar nekaj časa ne zasluži več obeh imen. Namreč sneg je zaradi onesnaženosti zraka črn. Mogoče je tudi to razlog, da sem se spravil na Triglav, da še zadnjič v življenju na lastne uči vidim izginjajoči »ledenik«. Vsekakor se bo treba zamisliti. Opazna je razlika v površini pred 5 leti in sedaj. Že takrat je oče zgroženo ugotovil, da ga ni nič. Kaj bo šele rekel na te slike, ki sem jih posnel danes.

Triglavski ledenik

Ob fotografiranju ledenika sem se tako povzpel na Kredarico kamor sem prispel po 3 urah in 10 minutah hoje. Tu sem se prvič pravzaprav ustavil. Prej se sploh nisem, saj se je moj meh za vodo spet odlično izkazal in mi omogočal  nemoteno hojo brez dehidracije.

Triglavski dom na Kredarici

Kljub temu, da sem že skorajda podzavestno pil (po požirkih) vsakih 10-15 min hoje sem do Kredarice porabil samo 1 l vode. S seboj sem vzel 3 l vode (2 l v mehu + 2 x 0,5 l ledenega čaja) in nameraval vodo dokupiti na Planiki. Vendar, kot se je kasneje izkazalo to ni bilo potrebno. Verjeli ali ne zadnji požirek vode v mehu mi je pošel 50 m pred avtom. Pa nisem goljufal! Pil sem ves čas po potrebi in imel občutek, da sem spil gore vode, med tem ko je šlo v resnici za požirke. Ne delam reklam ali pa kateregakoličesa ampak meh priporočam. Sam poleti v gore brez njega enostavno ne grem. Piješ po požirkih in na ta način ohranjaš telo lepo ves čas hidrirano. Če pa piješ kot običajno vsake pol ure (ali več) časa, pa spiješ naenkrat precej več. Poleg tega telo lahko doživi šok zaradi velike količine mrzle pijače.

Pot na Mali Triglav

Vrnimo se nazaj k pohodu. Po enournem počitku in rahlem sončenju sem se odpravil na vrh. Malo sem se prej psihično pripravil, da bom verjetno moral čakati velikokrat v koloni da pridem na vrsto za hojo. Tudi fotke, ki sem jih posnel s Kredarice so to dokazovale. Vendar je kar šlo. Mnogi so opazili mojo urnost in me spustili naprej. Če pa je šlo za nepoboljšljive »Italijane«, pa sem jih preprosto kar obplezal. Oni so se kljub samovarovanju tresli od strahu, jaz pa sem šel mimo njih nekaj metrov proč od varovane poti. Ker je greben Triglava zelo razdrapan, s takim (kratkim) plezanjem ni bilo težav. Začel pa je vleči močni jugozahodnik, ki je po mojih ocenah v sunkih presegel 50 km/h. Tu in tam sem imel občutek, da ima dovoljšno moč, da me spravi iz ravnotežja. A na srečo se je to zgodilo, ko sem bil že iz prepadnih poti na Planiki. Od Kredarice do vrha Triglava sem kljub rahli gneči porabil le 41 minut.

Na vrhu pa seveda fotoshooting vsega kar se vidi s »Strehe Slovenije«, pa tudi tega kar je stalo na njej. Zaradi močnega vetra se nisem prav dolgo zadržal na vrhu in sem odpravil navzdol. Odpravil sem se nazaj do Malega Triglava, kar je bil edini delček poti, ki se je ponovil. Tam pa sem zavil desno proti Planiki. Skala na to stran je veliko bolj krušljiva z več drobnega melja – peska. Zato sem bil tu previdnejši. Tudi na Planiki je močno pihalo, kar je spet pomenilo hitro naprej v dolino proti Konjskemu prevalu. Že sem se razveselil avtoceste do dna Krme, ko se mi zlomijo pohodne palice. Zato z adrenalinskim spustom v dolino ni bilo nič.

Krma

Na Konjskem prevalu sem še zadnjikrat danes spremenil smer hoje – in sicer sem jo mahnil levo proti Krmi. Tu pot sem za razliko od ostalih poti (razen Kredarica -Triglav) danes že prehodil. Šli smo s Samostojno skupino 2 leti nazaj, ko je bilo mestoma na Kalvariji 5 m snega. Tako, da je bilo seveda vse drugače. Pridem do pastirskega stanu, ki ga ne bi smelo biti več. Namreč le nekaj dni potem, ko smo bili s Samostojno skupino tu, je takrat nov stan, podrl snežni plaz. Planinci, ki posedajo tam mi na to povedo, da je bil stan odprt ravno včeraj! Pot naprej navzdol se mi začne kar pošteno vleči, pa še nič »dirkaška« ni – seveda brez palic. Do koče kjer so včasih imeli konje za furanje na Kredarico končno pridem ob pol treh popoldne. Skorajda na minuto točno po 9 urah izleta v Triglavskih gorah. Brez ene ure oddiha na Kredarici, počitka na Triglavu in Planiki pa pridemo na manj kot 8 ur hoje, kar se mi zdi zelo v redu.

Obraz v steni, ki spominja na kipe z Velikonočnega otoka ter Pastirski stan

Razen zlomljenih palic pohod ne bi mogel biti boljši. Ogromno novega sem se naučil.