Pravzaprav bi se morala začeti šola. Ampak ne! Rešil nas je vikend, ki sem ga nameraval izkoristiti za potepanje po gorah. V planu je bila Škrlatica z Vrat ali pa Špik. Škrlatica je zanimiva gora, a sem v Vratih pravkar bil tako, da sem se raje odločil za odkrivanje Martuljških gora.

Izhodišče pri mostu čez Veliko Pišnico pri hotelu Erika

Ob petih se odpravim od doma. Takrat je bil čez ravno po koncu astronomskega mraka. Vendar prvič letos opazim nizko na “svetilnik neba” – Sirija. Lep duet na nebu sta rdeči “zvezdi” Mars in Aldebaran v Biku. Nad njima pa svetle Plejade (M 45). Vendar hitro se dani.

Ob šestih štartam s parkirišča pri mostu čez Veliko Pišnico. Tu, kot sme opazil je tudi edino mesto kjer se vidi zadnje Prisankovo okno. Ker je bila noč jasna, se je močno shladilo, zato me kar malo zazebe. Pot na začetku je zelo uravnana tako, da jo izkoristim za ogrevanje. Po slabih 10 minutah pridem do mesta kjer se levo navzgor odcepi pot skozi Kačji graben. Kljub temi, odcepa ni bilo težko najti, saj je lepo označen.

Odcep za pot skozi Kačji graben

Že po nekaj minutah hoje v precej strm klanec se ogrejem in mraza ni bilo več. Že tu se za nekaj časa pokaže pogled proti pastirski koči na planini v Klinu. Tu je pot tudi precej zanimiva, saj je potrebno iti prek nekaj odsekov poti zavarovanih s klini in jeklenicami. A so po mojem mnenju glede na lahkost poti popolnoma nepotrebni. Pot bi bila še bolj atraktivna brez varoval.

Odlično varovana pot

A ta odsek hitro mine in pot zapelje še v nižinski bukov gozd. Tako, da je z razgledi za nekaj časa konec. Kljub temu, da se pot dobro vzpenja, bukov gozd zelo počasi prehaja v macesnovega in kasneje v ruševje. Tu naletim na čredo ovac, ki pa mi zbežijo ravno ko jih poskusim fotografirati. Ko pa si končno nad tem delom poti se odpre dober pogled na ostenje Špika, Frdamanove police ter na mogočna melišča.

Tu se prvič za trenutek ustavim, da preverim kako je s porabo vode v mehu. Za današnjo turo namreč sem se veliko bolj oborožil ali bolje rečeno obtežil z vodo, saj ni nobene primerne koče za obnovo zalog. Edina koča, ki je – je v Koča v Krnici, ki pa je le uro položne hoje do avtomobila. Ker ni nobene vročine, kaj šele pripeke, je vode v mehu le kak centimeter manj, kot na začetku.

Melišča pod Špikom

Tu pa se podoba poti spremni, saj se vzpenja prek obsežnih nestabilnih melišč. To je pot kjer narediš vsakih nekaj korakov navzgor, en korak navzdol. Pot je zato kar zahtevna – naporna. Poleg tega pa se vse krši in leti dol po pobočju tako, da sem imel srečo da sem bil spet prvi na tej poti in mi nihče ni mogle metati kamenja na glavo. Pravzaprav je to varianto obral le še en gospod, ki je hodil približno eno uro hoje za mano. Ostali pa so obrali obratno možnost s Koče v Krnici. Pot mi medtem krajša impresiven razgled na  Prisank, žal nobenega okna ni videti. Posledici tega »meliščastega« dela poti, sta, da so palice in čevlji očitno vidno bolj obrabljeni kot pred tem.

Po skorajda natančno 3 urah poti pridem do mesta kjer se moja pot združi s potjo s Krnice. Po petih minut hoje po malo bolj izpostavljenem terenu sem že na vrhu. Razgled pa je pravi “vau!”. Zanimivosti tega razgleda (oz. vaua) pa so na pol podrti Dobrač, mogočna stena Škrlatice, obe Mojstrovki ter že omenjeni Prisojnik. Največ časa pa namenim pogledom proti Vršiču, saj poteka kolesarska dirka Juriš na Vršič. Žal je razdalja prevelika, da bi lahko kaj opazil. Ker je Špik kar lep dvatisočak, se je poznal izreden padec temperature. Kljub še poletnemu času brez rokavic in toplega termovelurja, zaradi precejšnega mraza, ne bi mogel prav dolgo ostati na vrhu. Tako pa se mi ni prav nikamor mudilo in sem na vrhu “kampiral” dobro uro.

Potem sem jo obral na pot, ko vodi do Koče v Krnici prek gore Lipnice. Super varianta, ker mi ni treba po isti poti navzdol. Sprva je pot rahlo izpostavljena in varovana z nekaj daljšimi jeklenicami. Vendar je tega zelo zanimivega grebenskega odseka kmalu konec. Pot se vzpne do 2418 m visoke Lipnice. Tu je lep pogled na trikotno, špičasto steno Špika. Še ena jeklenica me pričaka, potem pa avtocesta v dolino. Pot naredi prečnico pod Gamsovo špico, potem pa nekaj časa poteka po grapi Gruntovnici, ki je struga Velike Pišnice. Opazim manjši slap, a voda takoj ponikne. Tako, da tu v prihodnje ni najbolje ni računati na kako polnenje plastenk. Pot že prispe v gozd.

Tu pa zaslišim najprej močan pok! Rečem si, da nekdo strelja divjad. Za tem zaslišim še grmenje in trušč, ki ne pojenjata še nekaj sekund. Postane mi jasno, da je šlo za podor. Spomnim se na to, da je kočo v Krnici pred kratkim nekaj podobnega skorajda pokopalo. Na to še danes opominja živo oranžna stena, ki se pne tik nad njo. Škoda je bila samo ta, da sem bil v gozdu in sem samo slišal in nič videl, kajti lahko bi posnel, saj sem imel fotoaparat ravno takrat v rokah. Še nekaj položnejše hoje in že sem pri koči.

Podor (levo), ki je Kočo v Krnici  ( desno) skorajda podrl

Tu pa me pričakata starša, ki sta mi prišla naproti. Tudi onedva potrdita to, da je bil plaz s tem, da sta bila onedva mnogo bližje nevarnosti kot jaz. Na srečo se je kamenje zaustavili v nekakšni vdolbini. Po snedenju golaža se še skupaj odpravimo v “dolino”.

Še ena super tura ter krasno izkoriščen dan.

Lep gorniški pozdrav

Bojan Ambrožič