Ponavadi nimam težav da bi držal korak hoje s svojimi planinskimi kolegi. Celo težijo mi, da hodim (pre)hitro. Odvrnem jim, da so moje zavore obrabljene in da se tako počasi pač ne da hoditi. Danes pa sem jaz počasnela. Na Prisojnik se odpravljam s Petrom Oblakom, ki je sam že ne ve več kolikokratni državni prvak v gorskem teku. Zadnje sezone sem mu bil na tekmah vselej prisiljen gledati v hrbet. Tokrat pa sva sklenila, da ne bova tekmovala, ampak se bova povzpela na Prisank po Kopiščarjevi poti, ki je najtežja zavarovana plezalna pot pri nas.

Takole se s Petrom “dajeva” na lanskem svetovnem prvenstvu

Avto pustiva pri Erjavčevi koči, da se izogneva plačilu treh Evrov parkirnine na Vršiču. Pot po nekaj minutah hoje priključi na staro makadamsko cesto na Vršič. Vsa zagnana, že kar na začetku zalutava, saj obereva bližnjico omenjenega makadamskega kolovoza. Pot proti Prednjemu oknu pa kolovoz v resnici zapusti že takoj na prvi serpentini. Tako si za “nagrado” prisluživa dodaten (nepotreben) vzpon do Poštarskega doma. Pri bunkerjih zavijeva levo spet na pravo pot proti Prisankovi severni steni. Pohitiva in prehitiva skupino Nemcev, ki bi jo bilo v sami ferrati težko prehiteti.

Megelno jutro nad Vršičem

Nadeneva si plezalne pasove, samovarovalne komplete ter čelado in že sva pripravljena za varen vzpon po poti. Kot po navadi na takih poteh je že začetnih nekaj metrov zaradi varnosti težavnih. V tem primeru je to preizkus vrtoglavosti po plitvem in rahlo izpostavljenem žlebu, ki pa kljub temu še zdaleč ni najtežji del poti. Sam napredujem nekoliko počasneje, ker sem sklenil, da bom pot prelezel brez vlečenja za jeklenice in stopanja na skobe.

Začetni uživanciji sledi 20 min položne hoje. Pa nama ni dolgčas, saj se ravno izbezava iz jutranje megle. V Prisojnikovi steni pa je s tod mogoče opaziti znamenito Ajdovsko deklico. Ta  baje žal v zadnje času dobiva nov (bolj postaran) obraz, ker so ga zgubali številni udarci kladiv alpinistov, ki v njen obraz zabijajo plezalne smeri.

Ajdovska deklica

Kmalu pridemo na odprto golo pobočje. Označenost poti je tu slabša. Zgrešiva še drugič preveč v desno, kjer mi je po logiki videti lahek prehod višje navzgor. V resnici pa se tu začne ključni del plezalne poti. Pot se začne čisto levo, v steni, z od daleč slabo vidnimi jeklenicami. Sploh v megli tu priporočam orientacijsko previdnost.

Po skobah čez skok

Meni je tu najlepši del poti, saj se po skobah navpično vzpnemo prek dveh skalnih skokov. V vrhnjem delu drugega je pot tako močno ugnezdena med steno in skalno polico, da ni dovolj prostora za hojo. Jaz sem se tam čez, bolje rečeno skozi, splazil kar po trebuhu. Drugi poročajo o načinu, da se s hrbta sname nahrbtnik in se ga poriva pred seboj. Tisti malo obsežnejši bi se pa tu prav hitro lahko zataknili. Na vrhu tega odseka nas pričaka vpisna knjiga.

Ta ozek prehod

Potem pot za nekaj časa izgubi svojo težavnost. Menjava se navadna hoja po grušču s krajšimi plezalnimi odseki, kjer samovarovanje ni potrebno. Kmalu zagledamo veliko Prednje okno. Navadno se tu vse leto zadržuje sneg. Zato tudi tovoriva cepine s seboj. Vroče poletje pa je naredilo svoje in snežišče leži pod potjo. Zimske opreme na Kopiščarjevi in Jubilejni poti ni več potrebna. To pa ne velja za Hanzovo pot s Koče na Gozdu, kjer se pod Hudičevim stebrom še vedno nahaja nevarno snežišče.

V Prednjem oknu

Skozi okno se vzpnemo spet prek lestve skob. Vsem varovalom se je mogoče izogniti po zajedi desno od lestve. Na vrhu okna se nam priključi grebenska pot. Nadaljujemo levo in kmalu pridemo na greben, ki vodi gori doli do vrha Prisojnika. Pojavljajo se še mesta z železjem, ki pa niso potrebna.

Prisojnik s zadnjimi ostanki ledenika v Škednju z Gamsove špice

Na vrhu sva kljub lutanju, v še vedno zgodnjem jutru, v treh urah. Prisojnik bi lahko imenovali Razglednik, saj leži prikladno na sredini daleč od ostalih visokih vršacev, ki bi blokirali čudovite poglede na okolico.

Na vrhu sijeva z Bavškim Grintavcem v ozadju

Za sestop izbereva jubilejno pot, ki pelje proti zadnjemu oknu in naprej proti Razorju. Sestopati morava le 5 minut nazaj po isti poti, potem pa zavijeva levo proti vzhodu. Po 10 minutah je še eno razpotje. Na majhnem sedlu se desno navzdol proti Vršiču odcepi slovenska (južna) pot, nelažja pot na Prisank. Jubilejna pot pa iz južnega pobočja preide na severno. Spušča se po prepadnih policah, visoko nad krnico v Škednju, kjer je še pred leti ležal naš tretji ledenik. Nazadnje se pa spet vzpne okrog Zadnjega Prisanka do Zadnjega okna. Zadrževanje v njem ni preveč priporočljivo, saj se precej kruši.

V Zadnjem oknu

Spustiva se še dalje do Škrbine. Po praznjenju gojzarjev prepolnih kamenja, kreneva na transverzalno pot nazaj proti Vršiču. Preseneti naju da je slabo uhojena. Ampak je pa zato toliko lepša in okrašena z gorskim cvetjem. Naravnost ne gre, na Kranjski planini se celo vzpne za dobrih 100 m do križišč, kjer se najini poti pridružita grebenska in slovenska pot. Do Vršiča je potem le še spust čez melišče do Sovne glave. Priporočam desno pot (kljub temu da gre navkreber), ker je leva po kateri sva šla midva zaradi močno razraščenega ruševja skorajda neprehodna.

V razkoraku navzdol proti Škrbini

Navdušena nad turo sva si za nagrado prislužila še kratek skok v toplo Blejsko jezero.

Lep gorniški pozdrav

Bojan Ambrožič