Vreme ne gre na roku mojim obiskom gora. Aja, saj res! Saj smo spet tega muhastega aprila, ko suha koža ni nikoli zagotovljena. Muhasto pa ni samo vreme, ampak tudi moja vest ki mi spet veleva da moram v hribe. Napoved za to nedeljo res ni bila najbolj obetavna in je obljubljala padavine v popoldanskem delu dneva. Zato sva s kolegom sklenila da kreneva dovolj zgodaj, da bova doma že pred besom narave. Tura je zastavljena le okvirno – nekam v področje Tržiških gora. Šele ocena razmer in vreme bosta povedala kam bova zares šla.

 

Ostanki snežnega plazu

Takoj ob svitu kreneva z Ljubelja proti Zelenici. V gozdičku nad zgornjo postajo prve žičnice lahko opazujeva ostanke zimske groze. Še vedno so vidi plazovino obsežnega snežnega plazu, ki je pridrvel po pobočjih Ljubeljščice in povzročil smrt turnega smučarja.

 

Šentanski plaz iz doline in s izstopa na greben

Vreme se že zgodaj slabša. Močno vleče veter in jasno je da ni pametno da danes siliva v največje težave. Zato se odločiva da se bova vzpela po Šentanskem plazu na Begunjščico. Tudi ta je prepreden s številnimi ostanki plazov. Sneg pa je bil večinoma zelo preobražen in zato varen. Snežna skorja je bila poledenela in se ni predirala. Zato brez derez in cepina ni šlo, a ker se ni prediralo je vzpon potekal hitro.

Pogled prek grebena Begunjščice na Košuto v ozadju

Na grebenu Begunjščice je še močneje pihalo in ob nekaterih nepričakovano močnih sunkih sva morala zelo paziti da naju nisva zgubila ravnotežja. Sneg je ponekod povsem odnesen in zato sva v triasnih apnencih lahko občudovala precej velike fosile. Smisla da bi jih nosila v dolino pa seveda ni bilo. So že najlepši tam kjer so.

Razni prerezi školjk v kamnini

V pravem viharju sva sestopila čez pobočje Kalvarije proti planini Prevalo. Sneg je bil tu južen in odličen za sestop. Na snežni meji pa je pot postala zelo nevarna, saj je bilo povsem poledenela.

(Veliki) vrh Begunjščice

Nazaj na Ljubelj sva se vrnila po bornovi poti in tik pred ciljem doživela snežni metež.

Konkrecija pirita (premer kroglice približno 1 cm)

Pa še nisva imela dosti. Dovžanova soteska ni bila daleč in sva sklenila da se nazaj grede ustaviva še tam. V soteski pod Kušpergerjevemi turnim sem že večkrat stikal za fosili. Nisem pa bil še na nahajališču lažnega zlata, kot včasih pravimo mineralu piritu. Po barvi sta si z zlatom res praktično identična, kar pa je tudi njuna edina skupna lastnost. Nahajališče sva hitro našla, ker je zlatorumeno svetlikanje kristalov pirita hitro padlo v oko. Na primarnem nahajališču je pirita res v izobilju. Mineralov s pravilno izoblikovanimi kristalnimi ploskvami je malo. Tu in tam se posreči najti tudi kak pravilen več kot centimeter velik kristal. Večinoma pa gre za kristale milimetrske velikosti.

Glinavec s piritnimi žilami (kos ima premer približno 20 cm)

Lep gorniški pozdrav,

Bojan Ambrožič